Alojz in Sandib wrote on 05.04.2010 at 17:31:50:

Ne bo držalo, pravi Bog pusti človeku svobodno voljo in se ne vtika v njo, le skušnjavec z vplivi na naše telesne čute, hoče vplivati  in dirigirati našo pot.

Alojz, zopet sva prišla do tega, da častiva različna bogova.

Pa lep pozdrav.

Alojz in Sandib wrote on 05.04.2010 at 17:50:16:


Zopet si mimo udaril in me sodiš po sebi, s tem pa dokazuješ, da si človek brez svetlobe in častilec teme. S svojim pisanjem in obnašanjem kažeš na izvor tega, če ti pa kdo očita tvoj namen pa nočeš priznati.

Pa ja nisi človek brez hrbtenice, tako kot zelo rad drugim očitaš, ja res je da tisti, ki s prstom kažejo na drugega, hočejo prikriti svoje slabosti.

Seveda je vse večno Bog sam, tudi jaz in ti, samo ne tako kot ti razlagaš.

Pa lep pozdrav.

Miara wrote on 05.04.2010 at 19:28:49:

Jemleš besede iz konteksta, pa pol ne veš za kaj gre, svoje lapanje pripisuješ meni. Nekoč se boš tudi ti zbudila.

Pa lep pozdrav.

Miara wrote on 05.04.2010 at 19:39:08:

Sory Miara, nisem rekel, da bodi tiho, zaradi mene lahko pišeš kolikor hočeš. Poglej, tudi ti si mi prisodila tisto, kar se je porodilo v tvoji glavi in ne moji. Zakaj mi pripisujete in očitate svoje bolane misli?? Očitno različno dojemamo napisano in vsak razume misel v napisanem stavku po svojih lastnostih in zmožnostih.

Žal je tako, in tega si nisem jaz izmislil, ampak takšen je nespremenljivi red v univerzumu.

Pa lep pozdrav.

Alojz in Sandib wrote on 05.04.2010 at 20:05:18:

Daj Alojz, kaj se sedaj sprenevedaš in se skrivaš pod ovčjim kožuhom. Kje sem pa jaz rekel da nisva brata v vsemu?? To si si ti izmislil, ker pač tako dojemaš moje misli. Zavedaj se da moji zapisi nosijo duhovno misel in materialne črke so le sredstvo z katerimi anologno ponazorim duhovnost. Ti in še več drugih pa razumete mojo misel zapisano z materialnimi črkami in besedami povsem materialno in z svojimi očmi vidite samo materialno razlago v mojem zapisu.

Žal me pa zaradi tega ne morete razumeti, kaj sem hotel povedati. S tem se vam pa v vašem umu ustvarjajo nasprotja in nesmisli, ki se vam zdijo neumni. V tem pa vidite žalitev, ki sploh ni žalitev, svoje žalitve in norčevanjeiz drugih pa ne vidite.

Že zdavnaj sem rekel, da se ne bom spuščal s tabo v pogovor, ker je docela neplodno početje. Velikokrat se sicer vzdržim, čeprav me na vsaki moj napisan post izzivaš. Danes pač sem probal če bova lahko kaj skupaj spravila, no in končalo se je tako kot ponavadi, samo brez žaljivk s tvoje strani. No, nek napredek je pa vseeno.

Še tole ti moram povedati; pravico, da bi ti lahko mene žalil, si si izboril z desetkrat izgovorjeno lažjo in jo potem obelodanil za resnico. Zato, nimaš kaj izrabljati v svoje dobro, če pa hočeš pa lahko, saj jaz vem da je debela laž, če pa hočeš druge prepričati v svoj prav, pa jih tudi lahko, saj verjeli ti bodo samo ljudje podobni tebi, kdor pa nosi svetlobo v sebi bo pa že sam lahko dovolj dobro presodil, kaj je res in kaj ni res. Na takšne ljudi, ki nosijo svetlobo v sebi tema ne more vplivati.

No pa lep pozdrav dragi brat.

Če pa Bog že pusti človeka, da sam skrbi za svoje zunanje življenjske potrebe, da se duša vadi v samospoznanju in samostojni dejavnosti, koliko bolj je to potem nujno za duša samo!

Celo živalskim dušam je tako rekoč vsajen zanje povsem značilen nagon ( instinkt) po katerem ravnajo, in sicer vsaka na svoj način. Zmotno bi bilo misliti, da ta navidez nerazumna bitja brez govorice opravljajo svoje dejavnosti kot stroji, ki jih oživlja neka zunanja sila. Če bi bilo tako, bi tudi najbolj domače živali ne mogli pripraviti k še tako preprostemu delu in gotovo ne bi ubogala človeškega klica.

Ker pa ima tudi vsaka žival svojo dušo, ki ima v sebi sklenjeno življenjsko moč, s katero živalska duša po svoji volji premika svoj telesni organizem, lahko žival tudi različno dresiramo. Le od zunaj oživljena stvar nima niti spomina niti nikakršne presoje. Vse njeno življenje je mehanično in njeno prizadevanje tako odmerjeno in determinirano, da sploh ne more biti govora o kakšnem požlahtnjenju s kakršno koli vrsto pouka; to se lahko zgodi le od zunaj mehanično.

Drevesu lahko tisoč let prigovarjaš naj raste tako in tako in rodi žlahtnejše sadove, pa bo zaman! Uporabiti moraš nož in žago, divjaku odrezati veje, štrclje pazljivo razcepiti, vanje vtakniti sveže žlahtnejše veje in jih potem povezati z divjim, razcepljenim debelcem, tako nam bo povsem mehansko cepljeno drevo sčasoma tudi rodilo žlahtnejša plodove.

Žival pa lahko že z besedami in določenim ravnanjem zdresiraš in potem nam bo ob vseh priložnostih služila in se ravnala povsem po naši volji. To pa nam zanesljivo priča, da imajo tudi živali nekakšno svobodno voljo, brez katere bi te ne mogle ubogati in nam služiti, če je ne bi bilo, bi nam služile prav tako malo kot kamen ali drevo.

Če pa imajo opazno že živali neko samo po sebi zaključeno dušo, obdarjeno z nekaj spoznanja in svobodne volje, ki se mora sama določati po zanju značilnem načinu življenja, koliko bolj mora biti to šele izraženo pri človeški duši. Tu za zdaj sploh ne more biti govora o kakšnih tujih vplivih od zunaj, niti dobrih in še manj slabih.

Duša ima vendar vse, kar potrebuje za prvi življenjski zagon. Ko bo v sebi s svojo močjo volje in po prostovoljni ljubezni do Boga prešla v močnejšo življenjsko svetlobo, se bo tudi kmalu zavedala, kaj vse ji še manjka; potem si bo tudi prostovoljno prizadevala, da bi iz vseh svojih življenjskih moči dosegla tisto, kar ji še manjka, in bo spoznala poti in sredstva in jih s svojo voljo želela, se jih tudi polastila in se obogatila z zakladi čedalje višjega, bolj duhovnega in popolnejšega življenja.

Kar si duša po tej poti, ki je prava pot po Božjem redu, pridobi, potem je in ostane njena last, in noben čas in nobena večnost ji tega ne moreta več iztrgati. Česar pa si duša nikoli ni mogla pridobiti sama, s svojo voljo in s svojim spoznanjem, kot na primer zunanje, organsko telo in z njim marsikatero zunanjo, zemeljsko prednost, to ji tudi ne more ostati, ampak ji bo vzeto, kot ji je bilo dano.

Če pa je vse tako, kot uči vsakdanja izkušnja vsakega človeka, potem niti od daleč ne more biti govora o kakšnem delovanju zlih demonskih sil, ki bi dušo privlačile in določale; vse je namreč odvisno od volje in spoznanja duše in navsezadnje od njene ljubezni. Kakor hočemo, spoznavamo in ljubimo, ravno tako se nam bo zgodilo in nikoli drugače.

Če hočemo, spoznamo in ljubimo tisto, kar je po Božjem redu prav, bomo na tej poti tudi zmeraj dosegli resničnost; če pa hočemo, spoznati in ljubiti v nasprotju s takšnim redom, ki edini ponuja resničnost in bitnost, smo podobni človeku, ki hoče žeti na polju, na katerem ni bilo nikoli posejano žito, in nazadnje moramo le samemu sebi pripisati, če je naša življenjska žetev postala enaka ničli.

No pa lep pozdrav.

M.L.

Ker se ravno sprašuješ, kaj je popolnost: popolnost je odsotnost ideje o nepopolnosti. Si sedaj potešen al boš še naprej zganjal svojo ... nepopolnost?

Kakorkoli obrneš, M. L., če ti sedaj rečeš, da je materija nepopolna in drugega v bistvu sploh nimaš, ne poznaš, ne moreš predočiti, potem s tem hudo žališ Boga. Mogoče se nisi še nikoli dobro zavedal, da ravno ti najbolj žališ Boga s tem, ko zanikaš to, kar ti je Bog dal in kar edino imaš. Razmisli.