M.L.
|
Ko bo kak človek na tej zemlji ali tudi šele onstran, in tako bo največkrat dosegel najvišjo duhovno življenjsko popolnost, bo lahko tudi samo s svojo svobodno voljo delal, ustvarjal in ohranjal ne le to, kar dela Bog, kaj je naredil in kaj se dogaja v vseh sferah stvarstva, temveč veliko več. Popoln človek je namreč, prvič, kot Božji otrok eno z Bogom v vsem in ne morda le v nekaterih posebnostih, in ker je Božja volja postala tudi popolnoma njegova, mora biti seveda sposoben tudi delati vse tisto, ker zmore Bog.
Drugič, zaradi tega noben še tako popoln človek ne izgubi svoje svobodne volje, čeprav je njegova volja postala še tako zedinjena z Božjo, in zato tudi izvira vse njegovo hotenje ne le iz Boga, temveč tudi povsem nevezano svobodno iz njega samega, in to je potem očitno tisti `več` nad Božjo voljo. To zveni sicer nekoliko kot izmišljeno, a klub temu je tako in bo tako tudi večno ostalo.
Da bi si pa to lažje predstavljali, bom opisal nekaj razlage; zemlja ne more biti in postati bolj zemlja, kot je, hrastovo drevo ne še bolj hrastovo, lev ne še bolj lev in tako navzgor do človeka; nobeno ustvarjeno bitje ne more v svoji vrsti in v svojem rodu postati več ali tudi manj, kot je in kar je.
Samo človek edini se lahko duševno in duhovno čedalje bolj spolnjuje, ker mu je Bog podelil neuničljivo zmožnost, da sprejema in z ravnanjem po Božji volji, ki mu jo je Bog razodel, za vse večnosti ohrani čedalje več Božje duhovne življenjske svetlobe.
No, ko človek živi tako prav temeljito po postavi, pri tem pa ne teži niti za čim višjim, se pa iz svojega enkrat sprejetega reda tudi ne pusti uporabiti za kaj nižjega, torej je za svet človek brez napake in tako podoben ravnemu zrcalu, ki sončeve svetlobe niti ne poveča niti ne pomanjša. Zato bo tudi vsako stvar gledal povsem naravno in bo s tem dosegel povsem običajen uspeh v vseh stvareh.
Človek pa, ki zaradi nekoliko svetlobe, ki jo je takorekoč ravno nekje po naključju pobral ob eni ali drugi zadevi, zganja med ljudmi, ki so povsem brez svetlobe, veliko hrupa in se dela, kot da je prav on prvi izumitelj pramodrosti, in ima vse druge za nadvse neumne, tak človek se napihuje in je podoben krogli, katere površje je zelo gladko polirano in zato navzven izbočeno zrcalo.
Na takšnem površju se sicer tudi vidi odsevana podoba sonca, toda povsem majhno in ne zazna se nobene toplote več. Ob tem odsevanem svetlikanju se ne bo nikoli nič vnelo, pa če bi bil najžlahtnejši naftni eter! To povzroči napuh duše, ker je zelo domišljava zaradi nečesa povsem nepomembnega. In kolikor bolj takšna duša povišuje svojo domišljavost, toliko bolj koničasto okroglo postaja njeno zrcalo in toliko manjša podoba duhovnega sonca na tej skoraj koničasto okroglem površju zrcala in spoznanja.
Ti dve zdaj opisani vrsti ljudi se ne bosta zmeraj bolj spolnjevali, ampak se bo zadnje opisana čedalje manj.
Toda zdaj pride tretja, seveda nekoliko redka vrsta ljudi! Na zunaj je videti izredno všečna, uslužna, potrpežljiva, mila, skromna, polna ponižnosti in ljubezni do vsakega, ki potrebuje njeno pomoč. Ta vrsta ljudi je podobna navznoter upognjenemu zrcalu. Ko svetloba življenja in spoznanja iz Boga pade na takšno dušno zrcalo, bo njegova svetloba, ki jo odseva nazaj v zemeljsko dejavno življenje, vnela čud in lastno svobodno voljo za vse dobro, za ljubezen, za lepo, resnično in modro, in vse, kar pade v gorišče mnogokrat zgoščene duhovne svetlobe, bo nadvse jasno izžarevalo in se hitro v celoti razvilo zaradi velike toplote notranjega življenja. In človek s takšnim dušnim zrcalom potem kar najjasneje in najbolj živo spozna stvari, o katerih se navadnemu človeku niti ne sanja. Tak človek bo potem tudi čedalje bolj napredoval in kolikor bolj bo napredoval, toliko popolnejši bo v sebi.
Kolikor lahko z vboklimi zrcali zberemo razpršeno sončno svetlobo v eno točko in na manjših delih zemlje preizkušamo njeno moč, toliko več lahko zbiramo Božjo duhovno svetlobo s svojim najpopolnejšem vboklem zrcalom ponižnosti naše duše.
No pa lep pozdrav.
|