M.L.
|
Človek kot Božja v vsem somerna podoba mora prav tako imeti povsem svobodno voljo, s katero se oblikuje in utrjuje njegov duhovni del, in se mora osvoboditi Božje vsemogočnosti, da bo nekoč kot močno, svobodno, samostojno in mogočno bitje stal, živel in ravnal ob Bogu.
Vsa bitja so podložna Svarnikovim neizpodbitnim zakonom, torej tudi človek po svojem telesu -, le človekova duša in duh ne, to se pravi, kar zadeva voljo in svobodno spoznanje. Oblika in življenska ureditev duše prav tako v vseh svojih delih nujno izvirata iz Stvarnika, vendar se s svobodno človekovo voljo bodisi oplemenitita in utrdita ali pa ponaredita in oslabita.
Svobodna volja pa bi človeku koristila le malo ali pa sploh nič, če ne bi bil sposoben svobodnega spoznavanja, in ne bi imel iz tega spoznavanja porojenega razuma, ki šele volji pokaže, kaj je dobro in resnično in kaj zgrešeno in slabo.
Šele ko si človek nakopiči spoznanja, izostri razum in ga prebudi, se temu pridruži tudi razodetje Stvarnikove volje in ta mu pokaže prave poti do večnega duhovnega življenja in Boga. Človek pa lahko to razodetje sprejme ali pa ne, ker mora imeti povsem svobodno voljo tudi do Boga, saj brez nje ne bi bil človek, temveč žival, ki nima svobodne volje, ampak le nagon, ki se mu ne more upreti.
V začetku je bil na zemljo postavljen le en človeški par, Adam in Eva. To prvo človeško dvojico je Stvarnik opremil z vsemi sposobnostmi. Imela sta globoka spoznanja, najjasnejši razum in najmogočnejšo svobodno voljo, in tej so se morala podrediti vsa druga bitja.
K tem sposobnostim sta iz Božjih ust dobila še jasno in dobro razumljivo razodetje, in to jima je svobodno in odkrito nakazalo, kako naj ravnata, da bi svoje poslanstvo, ki jima ga je namenil Bog, uresničila po najkrajši in najlažji mogoči poti. Toda ob tem jima je Stvarnik tudi naznanil, da sta povsem svobodna in se razodeti Božji volji lahko tudi upreta, če bi hotela ravnati po nagonu mesa in materije sveta; toda s tem bi priklicala nadse sodbo in z njo tudi smrt.
Nekaj časa jima je vse dobro potekalo, toda še prekmalu je nad spoznanjem dobrega in resničnega iz Božjega razodetja prevladalo čutno poželenje. Mojzes ga je upodobil kot kačo - in dvojica je prekršila zapoved, da bi izkusila kaj bo iz tega nastalo. Kar je storil prvi človeški par, počnemo zdaj skoraj vsi ljudje.
Bog ni nikoli skoparil z velikimi in majhnimi razodetji, pa tudi nikoli nobenega človeka silil, naj jih upošteva. Blagor pa tistemu, ki jih upošteva in svoje življenje uravnava po njih.
No, pa lep pozdrav.
|