|
M.L.
|
Srce je tudi duhovni organ, kjer se razvija čut za zaznavanje duhovnosti in duhovnih pojavov in ni zgolj samo materialni organ-črpalka za poganjanje krvi po telesu. Ta čut je ravno toliko čut, kot kateri koli drugi telesni/materialni čut, ki jih ima človek za spoznavanje svoje okolice v kateri trenutno živi in se nahaja. Meseno telo človeka je že takoj po rojstvu opremljeno z materialnimi/telesnimi čuti in tudi že manj ali več z duhovnem čutom. Zaradi vpliva materialne vzgoje in vplivov materialnega okolja na odraščajočega otroka, se duhovni čut zanemari in postopno popolnoma zakrni.
Starši, ki že v zibel svojemu otroku namenjajo veliko nesebične ljubezni in ga v takšni ljubezni tudi naprej vzgajajo, naredijo svojemu otroku veliko uslugo, ker ga pripravijo in opremijo z čutom za duhovno zaznavanje in čutenje. Sprva je ta čut razvit kolikor pač je in otrok zaznava duhovnost z zmožnostjo razvitega čuta. Ker pa je svet odraslih naravnan predvsem materialno in imajo duhovni čut povsem zakrnel, zato ne morejo razumeti duhovnosti, ki jo še povsem duhovno čisti otroci sporočajo svoji okolici. Sami otroci pa zaradi neizkušenosti in posledično nevednosti, ne vedo, da že imajo razvit duhovni čut, ampak jim je samoumeven.
S časom pa z velikim materialnim vplivom okolja in povsem materialno vzgojo ta duhovni čut popolnoma zamre in ga odraščajoči človek sploh ne pogreša in pride celo tako daleč, da sploh ne ve, da ta čut sploh obstoja, kaj še le, da bi ga nekoč že imel. Nekateri ljudje duhovnem čutu nikoli več v tuzemskem življenju ne pridejo na sled in potem so popolnoma gluhi in slepi za vsako duhovnost. V svoji gluhosti in slepoti pa ne priznavajo nič drugega, kakor tisto, kar lahko z materialnimi čuti zaznajo, duhovnost pa imajo za izmišljotino norcev.
Človeško srce, kot duhovni organ s katerim zaznavamo vsakršno duhovnost, pa ne more čutiti nič duhovnega, če je zanemarjeno z lažjo, prevaro, napuhom, ošabnostjo, škodoželjnostjo, sovraštvom, samovšečnostjo, sebičnostjo in še z mnogo več razne posvetne krame. Ta posvetna nesnaga in prevelika ljubezen do materialnega bogastva preprečujejo oživitev duhovnega čuta. Kjer pa je ljubezen do sveta večja od ljubezni do Življenja, tam ni duhovnih čutov, ampak samo slutena želja po njih, ker pa materialni čuti ne priznavajo in tudi ne morejo zaznati duhovnega čuta, zato ji ostajajo neznani.
Ko pa se človek v srcu znebi te nesnage in odvečne posvetne krame in naseli v njega resnično ljubezen do bližnjega; kot nesebično ljubezen, dobroto, veselje, resnico, potrpežljivost, ponižnost, poštenost in z dobrimi dejanji oplemeniti vse te dejavnike, potem pa se začne duhovni čut nazaj prebujati. In ko človek začuti in začne zaznavati ta prebujajoči duhovni čut, pa od veselja in ljubezni do Življenja, z vsem trudom in prizadevnostjo razvija ta čut naprej in naprej, dokler ga popolnoma ne razbistri.
Ko je ta duhovni čut z nepogrešljivo ljubeznijo do bližnjega popolnoma razbistren in prečiščen v človekovem srcu, potem je že tudi cel človek pripravljen na razsvetljenstvo in vnovično rojstvo/prerojenje Duha v njegovi duši. To razsvetljenstvo pa je le mogoče doseči samo po poti ne omajane ljubezni do bližnjega in resnično Bogu všečnega življenja. Ponujeno nam je, od človeka je pa odvisno, če to hoče prejeti ali pa ne. Samo po sebi se nič ne zgodi in se je potrebno za vsako stvar potruditi, če jo hočemo dobiti ali pa imeti. Tisti, ki pa ponujenega ne vzame ali pa zavrže, je pa podoben ženinu, ki mu pripeljejo težko pričakovano ljubljeno nevesto, on se pa vrže in objema njeno senco, namesto da bi vzel v objem čisto in prelepo nevesto. In kaj mu potem ostane, ko naposled nevesta odide?; nič, z nevesto odide tudi senca.
Zatorej, lotimo se dela in očistimo svoje srce s tem pa odprimo vrata Ljubezni, da se bo lahko naselila v našem srcu. Z ljubeznijo oživimo zakrneli in izgubljeni duhovni čut in začutimo veličino duhovnosti iz katere tudi prihajamo in je edino resnično Življenje. Vrnimo Življenju življenje!
No pa lep pozdrav.
|
Home
Pages: 1 
