Mi lohka pove kdokaj tukisploh govorite.

Se vedno nism dojel kar sem spraseval.

Quote:


Zanima me kako busts frekvence oziram akkos e razsvetlis.

mislim make mi ce kdaj kaj pogruntam nikoli en bm nnobenmu povedal k viidm kako st eljudej skopi z inormacijami...
lp

.

no, sm se koncno spomnila necesa v zvezi z mojimi temelji
enkrat sem se odločila, da mora bit moj temelj povezan z mojim izvornim namenom. in zato me je začela zanimat evolucija vesolja in kako je pršlo do tega, da sm jest tuki taka kot sem.
Skrbel me je namreč, da karkoli naredim, rečem, mislim... povzroča preveč "karme" v mojem življenju.. pač: preveč povzroča. in to stvari, v katerih nism vidla nobenga posebnga smisla, al pa sm vidla, da so zame problematične, da me bolijo in tako. In hotla sm nehat to povzročat, hotla sm najdt eno zanesljivo merilo za to, kaj bi blo "prov" pa kaj "narobe" in ker ma tuki u 3D vsak svojga (vsak svoj prov pa narobe) in se po tem kaosu ne morem ravnat, jest se pa nism imela več zgolj za 3D bitje, sm hotla poiskat namene svojga višjega jaza, duše, nadduše itd.
najdlje kar sm prebrala je blo, da je blo čist na začetku VSE JE ENO. ane. in kle se totalno ne da tko obnašat.. mislm vsem je neki narobe in nimaš več miru. razn če greš nekam v izolacijo. sam to je v Vse je Eno glup pogoj, da zdj se morš pa nekam umikat.
ohh.. socializacija je pa tko naporna za občutljive lenuhe, kot sm jest. (LOL) (jesus). kaotično izražanje se mi zdi tud najbolj naravno. nobenga fokusa, nobenga zavedanja, to je res sproščujoče. ampak samo kadar so tud drugi okol tebe taki. sicer ta obsojanje tko nadležno boleče prtiska na enga odprtga človeka. se pa prej al slej izkaže, da tud tisti, k se najbl trudjo, izgubijo fokus in zavedanje. za preživetje oboje prav pride. (ful vidm tud aspekt razvajenosti in nezrelosti v tem pisanju, ampak je zame vsaj zlo dvoumno)
no poleg tega "temelja" sem iskala pa še enga mal bl specifičnga, ki naj bi bil povezan z mojo specifično nalogo u 3D = na Zemlji. zato bi mi blo tud fajn, če bi se spomnla teh vmesnih namenov, ki sm jih za to življenje izbrala. al kaj vem kaj se je biksal.
konc koncev se mi zdi, da je fajn skoz imet neko nalogo, iskat neke odgovore in se tako izogibat življenju tukej in zdej.
obširne samoanalize so tud pokazale, da nobena stvar ni absolutno prov in narobe in da se moram zato sama odločat. tu je bla grozljiva odgovornost. in da se mam celo pravico premisliti in spreminjati. to mi je bla krasna olajševalna okoliščina.
zanč mi pa ena oseba očita, kako hitro sm spremenila svoje razpoloženje. in ko sm rekla, da nism vedla, da bi mogla bit skoz ista in nespremenljiva, je rekla, da ok. naj bom taka kokr čem, ona pa kot če ona. me je u bistvu tko močno zbodl in zažulil to, da sm se prov resno vprašala: kaj pa če bi res mogla bit skoz ista in nespremenljiva?

ker sm pol našla pri tej osebi druge nekonsistentnosti (?) sm to pustila.

jest kot oseba nimam ene stvari, k bi rekla, da je moj temelj. najbl zihr sm prezkusla, da pogrešam zdravje, kadar ga. drugač pa kaj vem, od tiste knjige Osvobajanje od sebe nekje si jest dopuščam, da so moji temelji in principi spremenljivi. nočem jih imet trdne. ker se bojim, da se bom zataknila. u bistvu vem, da mam še dost trdnih zataknjenosti in jih čutm tud trenutno na ne-zdravju in so mi odločno ODVEČ.

pa kako smo res zamutil do tega, da si mormo povedat to, kar se nam vsem dogaja. vsi sprojicirani drug v druzga. kt da bi bla ta 3D Zemeljska izkušnja zgolj šola komunikacije. to sm pa tud že večkrat pomisla. me kr pojezi, kadar stvari hočjo enostavne zgledat. LOL

Amstel wrote on 10.12.2009 at 18:42:36:

Temelji so kot korenine. So kot korenine drevesa, ki mu omogoča, da raste, da črpa energijo in se uspešno upira vsem vremenskim razmeram, da ga ne bi že majhen vetrič podrl....
Eno izmed temeljnih pravil je, da se lahko nekaj gradi in uspeva, če za to obstajajo pogoji. Pogoj je, da živio bitje kakorkoli seodeluje z okoljem, da mu okolje omogoča rast, da lahko črpa energijo in je na splošno z okoljem v nekem odnosu.
Vsa živa bitja že na nek način nastanejo z medsebojnim sodelovanjem in sprejemanjem. Ena celica se ne more združiti z drugo, če ni sodelovanja in ljubezni, ki bi omogočala obstoj in rast.  Zato je ljubezen nek temelj, k iomogoča bivanje, rast....
Na primer, če posadimo sadiko in če drevo ne bo pognalo dobrih korenin, da bo zemlja slaba, k ine bo omogočala rasti, bo to drevo imelo slabe temelje. Že malo močnejši veter ga lahko podre...Tako mu slabi temelji onemogočajo dobro rast, saj bo vedno osiromašeno, nemočno....
Podobno je pri človeku..če ni v začetku ljubezni, ki bi omogočalo razvoj močnih temeljev, bo takšnega človeka že najmanjši izziv spravil iz ravnovesja, ga sesul, vse do njegovih temeljev. Zato dobi tak človek občutek, da se celo življenje ukvarja le s svojimi temelji.
Tudi, če takšen človek s trudom gradi svojo osebnost, bo tista špranja v temeljih, vedno vir nekega strahu, da bo se spet vse podrlo.
In zakaj se zruši do temeljev ?
Zato, ker smo tam najšibčkejši. Ker so tam naše meje.
Drevo bo padlo tam, kjer je najšibkejše.
Vsakodnevni izzivi preizkušajo naše meje in če imamo slabe temelje, se bo zrušilo do temeljev.
Kot sem omenil se naše žiljenje gradi na ljubezni, ljubezen je sila, ki drži svet skupaj. Če bi bila sama ljubezen, bi bilo vse kot eno. Ne bi bilo mej.
Vsak otrok, ko se rodi, hrepeni po ljubezni in sprejemanju, saj si želi biti in rasti. Če ni v tem obdobju dovolj ljubezni, se bo vedno v življenju vračal do svojih temeljev in z željo po sprejemanju s strani staršev, znova in znova želel zapolniti tisto vrzel, ki mu predstavlja mejo, k zdravemu razvoju osebnosti.

Ja prav zanimivo vas je brati  .

Robi wrote on 15.12.2009 at 10:53:49:

... ali prosto po malem princu:
"Kje so ljudje?"
"Veter jih podi pred seboj. Korenin nimajo, to je tisto..."

Brez ljubezni je vse mrtvo, zato je za rast nujno potrebna ljubezen, ki vse ustvarja in oživlja v življenje. Ljubezen ima lastnosti svetlobe in toplote, te pa so nujne za stvarjenje in ohranjanje življenja. Brez svetlobe in toplote si ni moč zamisliti kaj obstojnega, če pa že, se pa hitro pogubi.

Tako je tudi z temelji pri človeku, če mu ljubezen ni starševsko položena že od spočetja, zibelke in naprej v otroška leta, je takšen človek brez temeljev in kot pravi Robi; bolj kot si bo takšen odrasli človek gradil samostojno trdnost, bolj se mu bo vse rušilo in vedno znova in znova se bo vračal nazaj v otroška leta, po tisto kar mu manjka.

A le redki bodo lahko našli, kajti za to kar jim manjka, bodo rabili veliko potrpežljivosti, ponižnosti, skromnosti, zaupanja in spoštovanja do drugih, da bodo sploh lahko spoznali česa so bili prikrajšani v otroških letih od svojih staršev. Če bodo spoznali to kar jim manjka in to je ljubezen, bodo tudi nedvomno našli, s tem pa že imeli postavljene nove temelje za samostojno življenje, ki jih več ne poruši noben vihar.

Srečen je lahko človek, ki je od svojih odgovornih staršev dobil tako rekoč temelje samostojnosti v ljubezni že položene v zibelko. Takšen človek bo v svojem življenju veliko lažje premagoval napake, ki jih bo storil in se z močjo ljubezni veliko lažje zoperstavil napakam in jih kot zmagovalec tudi odpravil. Človek, ki pa nima trdnih temeljev podkovanih z močjo ljubezni, pa bo že na svojih neznatnih napakah v življenju klonil in se jim ne bo zoperstavil, ampak  mu bodo od začetka celo všeč. Tako bo iz majhnih napak zabredel v velike in popolnoma omagal, ko bo iz njega odšla še zadnja iskrica življenja.

Zato so temelji, kateri so zgrajeni na ljubezni, največja duhovna moč, ki je ne more uničiti niti največja materialna sila. Človek ni le materialna tvorba, ampak predvsem duhovno bitje, in če hoče, da se bo razvil v samostojno duhovno izoblikovanega človeka, mora za ta cilj postaviti duhovne temelje, kar ljubezen nedvomno je.

Žal pa slepo človeštvo na tem svetu postavlja sebi in svojim naslednikom le materialne temelje, ki pa ne zdržijo pritiska tega sveta in se na koncu ločijo od življenja ter skupaj z človekom padejo v prepad.

No pa lep pozdrav.

Robi wrote on 16.12.2009 at 20:25:27:


Točno tako... mrtva.

Lep pozdrav.