Quote:

BP, a te lahko prosim, da iz svojega posta umakneš moj pravi nadimek? Očitno tale YaBB kljub izbrani opciji, naj se login ime NE prikazuje, slednjo lepo prikaže ko klikneš "reply", tako da mogoče niti nisi opazil, da je moje prikazno ime drugačno od login imena. Ampak očitno me je pod login imenom preveč lahko prepoznati, zato, prosim, da popraviš svoj prispevek in iz njega umakneš moje (login) ime.
Tenx

Kar se pa ostalega tiče, pa pritrdim in prikimam predvsem na tvoj zadnji odstavek, kjer ugotavljaš, da se je treba zbudit iz lebdenja na vodi, začet plavat, ne pa da te tok nosi, kamorkoli pač nanese.
Tudi sam se v obdobjih nemoči, depresije, preobremenitev vse prevečkrat zalotim, da izgubljam vizijo, cilje, da me delo in ustvarjanje več ne veseli, da mi novi dnevi življenja ne prinašajo veselja in samo akcija, akcija, akcija je potrebna, da se človek reši iz takšnega (zadušljivega) stanja pasivnosti.

DEVI piše o podobnem, vendar s svojega vidika - kadar ne moreš, ne zmoreš ali pač iz kakršnegakoli razloga nisi to, kar dejansko si in v bistvu začneš postajat tujec samemu sebi - to duši, stiska, pritiska in verjetno je tudi pri meni enak vzrok za podobne občutke.

MURELOIN je napisal precej koristnega (zame), čeprav so pogonski mehanizmi in vzroki precej drugačni, od mojih.
Moja partnerka, recimo, je (bila) daleč od orisa neke zadušljive ženske, ki se mora ukvarjati sama s sabo, ampak se je še kako ukvarjala z mano, kar je godilo obema.
Drži pa kot pribito vse rečeno o postavljanju meja - teh res ne znam postaviti in zelo hitro se lahko zgodi, da mi človek pride preblizu, začne upravljati z mano, manipulirati, podredim se njegovim načrtom, ukazom, ker v osnovi želim ustreči, biti dober, pomagati...in tu se začne izkoriščanje, moje nezadovoljstvo, pritiski, stres...dokler ne popizdim. Ampak takrat je že prepozno, kajti to je ponavadi le krik padajočega v prepad in posledice so neizbežne - le jasno sem dal vedeti, da me je/bo bolelo.

NAČRT
Zadal sem si par drobnih nalog, izzivov samemu sebi, ki me sicer kot drobnarije ne obremenjujejo preveč, bi mi pa veliko pomenilo soočenje z njimi in končna zmaga sem ter tja z katerim od teh izzivov.
Tako nekako začenjam borbo s samim sabo oz. s tistim delom mene, ki me moti, ki je kot tujek prirastel k telesu zaradi napačne vzgoje, družbe in napačnih lastnih odločitev. Ne morem vsega odmetati naenkrat, ker so tudi te napake del moje konstrukcije in verjetno bi se sesul, če bi jih vse naenkrat odstranil. Malo po malo pa bo verjetno šlo, verjamem v to, in moje bitje bo samo naredilo nove opornike tam, kjer bom zarjavele kose odstranil.

ZANIMIVO - SANJE AGAIN

Tole moram podeliti z vami, čeprav ne bi želel nikogar obremenjevati ali prositi za nove razlage, saj je veliko tega že bilo odgovorjenega in veliko truda ste vložili v razlage. Ampak sinoči oz. danes zjutraj sem prvič po dolgem času zopet posanjal svojo klasik nočno moro izpred 20, 25 let, ki jo moram podeliti z vami.

Na kratko bi moji velikokrat sanjani nočni mori iz osnovne šole, lahko rekel "strmoglavljen avion me bo ubil", vendar nikoli ne posanjam zadnjega trenutka, ampak le neizogibno grožnjo, ki se bo tgodila čez par trenutkov.
Dogaja se veno v različnih okoljih in okoliščinah, enkrat je na havajih, drugič scena iz vojnih filmov, potem velikokrat je bila scena otroške igre na travnikih...skratka, okolje, družba, letni čas, vse to je vedno drugačno, NA KONCU pa se VEDNO ponovi ista scena:

Na nebu, tako na relativno nizki višini, recimo max. 300-500m višine in nekako 500m daleč, zagledam trup ogromnega letala, ki strmoglavlja. Začetna smer strmoglavljanja je vedno rahlo odmaknjena od moje smeri, tako da vedno vem, da bo strmoglavilo, ampak vedno upam, da NE bo padlo name, vendar potem med padanjem vedno spremeni smer in se usmeri proti meni...praktično ko letalo že "zanaša" v zraku, tako da je zadnja scena, ko letalo nekako bočno nese proti lokaciji, kjer se nahajam jaz...
potem se pa sanje nehajo. Vedno se nehajo v tem trenutku.

In vedno mi, kao, v tem trenutku dajo čas za reakcijo, ki pa seveda ne more biti nevem kaj - kaj naj jaz odreagiram proti letalu?
Tokrat sem imel na voljo, da se skrijem med palete zloženih žalkljev cementa, dogajalo pa se je na železniški postaji v KRŠKEM. Zopet Krško, kot v prvotnih sanjah o dušenju!

Prav zanimivo...kaj neki mi sporočajo sanje, kaj želijo, da ukrenem?

SanJin wrote on 04.06.2009 at 10:58:02:



Nate pada človeška kreacija, tehnološki dosežek. Ti si tu popolnoma nemočen. Sam bi rekel, da si kot otrok živel v precej naprednem okolju (v bistvu nas je kar nekaj generacij živelo v varnem okolju socializma), zato nisi mogel razviti ustrezne konstruktivne kritike oziroma konstruktivnega dvoma v svet, v katerem si živel. Cela družba je bila na nek način kastrirana, razen redkih posameznikov, ki so malo štrleli iz povprečja. Ker ni bilo smisla ali pravice dvomiti, nisi mogel razviti mehanizmov, kako se rešiti, če ta svet odpove.
Kot otrok neke moči kakrkoli spremeniti nisi imel. Kot otroci smo zacementirani v varni svet primarne družine, ki nam nudi varnost. Kot otrok si na nezavednem nivoju očitno zaznaval, da primarno okolje in njihov svet ni tako zelo varen in si se bal.
Zdaj se je nevarnost spet pojavila. Tokrat imaš boljše pogoje. V času od otroštva do sedaj si uspel spoznati, da je za gradnjo varnih zavetišč potreben predvsem vezni material, cement. Vse to je seveda simbolično in spada na psihološko-energetski nivo. Skratka poznaš sestavine varnega okolja. Če ta cement pravočasno uporabiš za gradnjo zatočišča-zavetišča, to letalo več ne bo grozeče. Na trenutke še vedno padaš v vzorec, kjer si bil kot otrok: majhen, nemočen pred tistim, kar naredijo "odrasli". Važno je to, da material (znanje in energetski potencial) imaš. Mogoče bi lahko bil cement simbol za socialno mrežo....mogoče pa kaže na tvojo sposobnost oziroma potenciale.
Letalo, kot nekaj tehnološkega, kaže na to, da te ne ogrožajo emocije, ampak proizvodi inteligence. Skratka, ne dušijo te emocije drugih ali tvoje, ampak bolj tvoj pogled na svet, tvoja prepričanja ali pa prepričanja drugih do katerih ne zmoreš zgraditi prave distance, ker zgledajo tako hudičevo napredna in inteligentna, tako zapeljiva , da si pravi magnet za njih in ni druge, kot da pristanejo na tebi.

Obema hvala za analizo in odgovore

Ja, se ujema vse napisano!
ŽE kot otrok sem bil nekako bolj tehnično usmerjen in stremel po inovacijah, ki jih pa nisem mogel uveljavljati, ker sem imel premalo moči, premalo vpliva.

Ko so kopali jarke za telefon po naši vasi, sem si tako želel, da bi zraven potegnili še kable za kabelsko, kar bi bilo z mojega vidika upravičeno in tehnično napredno, ampak tega nisem mogel doseči.
Potem sem risal in delal načrte, kako bi avtomobile lahko poganjali z električnimi motorji, namesto na smrdljiv bencin, pa sem bil prezgoden za takšne ideje.
In še pa še tega - to je iz obdobja mojih "letalskih" sanj. Takrat sem imel ponavljajoče tudi sanje, da lebdim, tako stoje, la kakšnih 10-20 cm nad tlemi, ampak imam pač moč, da se dvignem od tal in tako lebde preiskujem okolico.

No, kasneje, po končani srednji šoli, pa sem uspel kar nekaj teh svojih tehnoloških domislic uveljaviti. Z leti sem celo uspel priti tako daleč, da se nekaj mojih inovacij dandanes vozi v praktično vseh novejših avtomobilih tega sveta, ogromno mojih stvaritev v podjetjih je še dandanes v intenzivni uporabi in to so leta, ko nisem imel niti mor niti čudnih sanj.

Zadnjih par let pa sem zabredel v dolgove, v novi službi dosegel nezavidno raven stresa, na ljubezenskem področju sem zašel na stranpota in nisem upal ven...suma sumarum, globoko padel v depresijo, izgubil vizije, voljo do dela, nič več nisem ustvarjal za svoje veselje, samo za druge in za denar...
...tako da se ujema vse, kar sta ugotovila - padel sem nazaj v situacijo, kjer sem nemočen kot otrok (velike firme me pritiskajo, da plačam račune, pa ne morem), tehnologija mi uhaja iz nadzora (vse, kar sem leta in leta gradil, računalniki, tehnične zadeve, sedaj stagnira, ker nimam volje dograjevati, delati na tem) in to me očitno zelo, zelo mori.

Pišem tole kot neke vrste blog, zato hvala vsem, ki prispevate svoje komentarje

SanJin wrote on 04.06.2009 at 14:16:05:


A je možno, da palete s cementom simbolizirajo fizično garanje, ki ti preprečuje, da bi se posvetil tehnološkim stvarem, kjer si močan ?
Tehnološko zastarel monitor iz prvih sanj se tudi ujema s tem, kar si danes pisal. Bo treba napovedati stečaj in začeti znova . Upam, da ni tako hudo.... Vedno je čas za nove začetke, takrat pride kup nove energije, ki da človeku novi zagon. Konec, koncev, letala se še vedno lepijo nate, le upam, da tokrat ne simbolizirajo zastarele, izživete energije. Verjetno ne, ker so letala še vedno pojem visoke tehnologije.

Kako je kej s tvojimi backup plani? A jih imaš? Ko se lotevaš vseh teh poslov, imaš kej zasilnih rešitev, če grejo stvari narobe? Men je ob tem letalo prišlo na misel: what goes up, must come down.. letalo je že res podoba nekega tehnološkega razvoja, je (leteče) mogoče neka manifestirana ideja. Ampak vzleta z zemlje in na tla se vrača. Ne more ostat v zraku. Razmišljaš o pristanku ko lansiraš kako idejo? Imaš mehanizme za reševanje okvar? Letalo strmoglavlja. Nekako mora prit na tla, vse se vrne na tla. Ampak zakaj strmoglavlja? Moglo bi pristat. Zakaj ne pristane? Kje se je zalomilo? Premalo zaščit?