Islandci niso dali svoji 'revoluciji' posebnega imena, zdela se jim je samoumevna in uspeli so. Poglejmo eno zanimivo pisanje, ki mi je prišlo v pošto :

"Poučna zgodba za skregane slovence.

Islandija. Tretji največji gospodarski zlom v zapisani zgodovini. Leta 2007
je javni dolg države znašal 900 odstotkov BDP, vsak Islandec pa je
Britancem in Nizozemcem dolgoval po 20.000 evrov. Kazalo je, da ni rešitve
in da bo otok potonil pod težo finančnega zloma. Tri leta pozneje je
Islandija krizo pustila za sabo. Svoje težave je z nekaj malega pomoči
svetovnih finančnih institucij rešila hitro, učinkovito in – sama.

Do nedavnega je vikinški otok živel srečen v osami: zgradili so si napredno
in demokratično družbo, imeli močno socialno mrežo in globoko spoštovali
družinske vezi in tradicijo. Njihove banke in finančne družbe so kraljevale
po vsej dolžini glavne ulice v danskem Københavnu, kreditne hiše so jih
oboževale, svoje obveznosti so poravnavali v rokih in nič ni bilo predrago
zanje. Ko je udarila kriza, je udarila hitro in strašno. Agnes
Asgeirsdottir je bila z družino na Škotskem, ko so jo začeli klicati
prijatelji.

»Novice iz Islandije so bile strašne. Računi so bili zaprti, do denarja
nismo mogli. V nekem trenutku nam je ostalo le še 40 funtov, da preživimo
naslednji teden.« Deset odstotkov prebivalstva je čez noč ostalo brez
službe, na gradbiščih stroji zjutraj niso več zagrmeli, naročeni avtomobili
so ostali parkirani na tovornih ladjah, McDonald's je zapiral poslovalnice.
Vsega so bili krivi požrešni bankirji.

Bankrot

Banke so bile do začetka tisočletja državne, potem so se jih odločili
privatizirati. To je bil čas, ko je bil svet poln denarja. Pri investicijah
se je veliko tvegalo, malo pa razmišljalo o strateških odločitvah.
Islandske banke so delovale po celotni Evropi in v kratkem času postale
izjemno uspešne. Bile so nosilke celotne otoške ekonomije, zaposlovale
izobražene Islandce, podpirale podjetja iz vseh sektorjev, dajale kredite.
Mladi bančniški povzpetniki so velikopotezno prodirali na tuje trge, saj so
bili s ponudbo spletnih storitev zelo konkurenčni in zelo privlačni za tuje
vlagatelje. Njihovi donosi so rasli, a kaj ko je še bolj raslo njihovo
zadolževanje v tujini. Leta 2007 je na njihov račun zunanji dolg države
znašal neverjetnih 900 odstotkov BDP.

In potem je prišla kriza. Islandska krona je izgubila 85 odstotkov
vrednosti glede na evro. Virtualni denar je izpuhtel, banke so se zrušile v
enem samem dnevu, brezposelnost je podivjala, poleg tega je gospodarstvo
moralo še upogniti hrbtenico in plačevati dolg opeharjenim tujcem. Vse to,
ker so se grabežljivi bankirji zaigrali pri igri monopolija. A ljudje se
niso dali kar tako. Vstali so in rekli ne. Ne! Demonstrirali so toliko
časa, da so s položaja vrgli vlado in guvernerja banke in zavrnili
plačevanje tujih dolgov. Potem pa so se lotili posla. Od Mednarodnega
denarnega sklada so si izposodili dve milijardi dolarjev in v treh letih
postavili gospodarstvo nazaj na noge.

Medsebojna pomoč in nove priložnosti

Islandci se nikoli niso mešali v tuje posle in nikoli jih ni zanimalo, kaj
počnejo drugi. Tega so se držali tudi na poti iz krize. Po pomoč so se kot
vedno obrnili drug k drugemu, v mejah svojega otoka. Pred desetletjem
privatizirane banke so spet državne. Zavrnili so koncept svobodnega,
neoliberalnega trga in zahtevali od države, da prevzame odgovornost in
opravi svojo dolžnost. Recite temu, kakor hočete – intervencionizem,
ekonomski socializem ali kaj drugega – Islandiji je prinesel rešitev iz
krize. Država se je izkazala za boljšega gospodarja od zasebnikov. Krona je
devalvirala, kar je pripeljalo tuje vlagatelje in prineslo razcvet turizmu.
Na morju so otok kot že tolikokrat prej reševali ribiči z bogatim ulovom. V
kombinaciji z močnim izvozom in proizvodnjo aluminija so reševali banke in
s tem lastno glavo. Po treh letih tako ne iščejo več poti iz krize. Našli
so jo.

Nikdar več

Da se krivica ne bi ponovila, so Islandci spremenili ustavo. Pri vsaki
reformi morajo sodelovati tudi navadni državljani. Kar 25 jih mora biti, ne
smejo pripadati nobeni politični stranki, priporočiti pa mora vsakega od
njih 30 drugih državljanov. Na Islandiji verjamejo v družino in tradicijo.
Kadar je najtežje, se držimo skupaj! V to verjame tudi Birgitta Jonsdottir,
parlamentarka in realistična anarhistka, ki pozna revščino, saj je nekoč po
topli obrok hodila v ljudsko kuhinjo. »Mislim, da ustava ne sme biti
vklesana v kamen,« pravi, »spreminjati in dopolnjevati bi jo morala vsaka
generacija.« Tako kot drugi člani parlamenta nima nobenih posebnih
ugodnosti, ne tajnice, ne osebja, ne službenega avtomobila. Vozi se v
ekonomskem razredu in prejema plačo v razredu univerzitetnega profesorja.

Ljudje na otoku so neposredni, srčni, takoj vam odprejo vrata doma. Ne
poznajo protokola in pompa. Pri njih ne boste našli ene same trgovine z
visoko modo. Islandci ne nosijo Chanela. »Mi smo disfunkcionalna družba v
postkolonialnem obdobju,« pravi umetnik Haraldur Jonsson. »Vsi imamo
občutek, da pripadamo. Potrkam sosedu, ki ga poznam le na videz, in ga
prosim, ali mi lahko dva meseca hrani mačko, ker grem na potovanje, pa se
mu bo to zdelo popolnoma normalno.« Ljudje puščajo stanovanja in avtomobile
odklenjene. Kraje tako rekoč ne poznajo. Drug drugemu pustijo, da živijo,
kakor hočejo, in si v stiski priskočijo na pomoč. Katera generacija je v
Sloveniji zadnja lahko računala na kaj podobnega? Kdaj smo na to pozabili?

Pred petimi leti je bila Islandija po družbenem bruto proizvodu druga
država na svetu, lani 110., štirideset mest za, denimo, Hrvaško. Padec je
bil strašen, okrevanje počasno. Tisto glavno, kar so se Islandci iz krute
lekcije naučili, pa to, da niso nikomur nič dolžni in da jim ni treba
odgovarjati za to, kar jim je storil svobodni trg. Pa čeprav jih Britanci
zato imenujejo teroriste."

Jest ne bi tolk idealiziral medsebojno enotnost in solidranost islandcev, ki je posledica njihove izoliranosti, saj se očitno nanjo tako zanašajo, da se brez posebnih zadržkov  lotevajo   svojega tveganega 'vikinškega' ekspanzionizma.

Slovenci stopimo skupaj k večjemu, če nam grozi invazija od zunaj, pred tem pa ponavadi utrdimo svojo enotnost na poboju  kvizlinigov kot da niso bili nikoli naši in mamo pol enotnost in solidranost kar naprej utemeljeno na krivdi. Jest sem zato  bolj zato, da paktira vsak s komer mu bolj paše, za pluralizem produkcijskih načinov in za to, da  drugemu privoščimo uspeh, če mu rata, in da mu ne odrečemo pravice do eksistece, če mu sfali. In da enako če že ne vsaj zahtevam pa vsaj vsaj pričakujem od drugega.      

Miha

Pred parimi dnevi sem bral reportažo enega Slovenca,ki je na Islandiji.Pravi,da je tam stanje porazno in da sploh ni res kar se piše in govori o Islandiji.Kriza pravi je totalno zablokirala vse in ni predvidljiva še daleč pa ne rešena! Pravi vi kar verjemite pridite sem in se prepričajte sami!

miha- wrote on 28.10.2011 at 12:38:42:


Jest ne razvščam sistemov moralno po tem, koliko pričvrščencev na socialo je sposoben prenest, ker če bi bil to kriterij njegove moralnosti, pol bi se tak sistem kitil s svojo moralnostjo magari na način, da take pričrvščence  ne samo tolerira širkogorudno toleraira, ampak celo sam množično producira. Moralni sistem naj bi omogočil  okvir za realizacijo in razvoj osebnih kreativnih potencialov ljudi na način,  da potreba po  pričvrščenju na socialo praktično zgine oz. je ta neopazen in samoumeven v smislu, da si  sistem sam zanj ne more pripisovat nobenih moralih zaslug. Ker poudarjanje  'skrbi za socilao' kot kriterij moralnosti sistema  je samo po sebi indikator  njegove nemoralnosti.

večina privržencov socialnih sistemov ne verjame v dobro ljudi, zato mislijo da je treba od ljudi na silo vzet stvari in s tem to upravičujejo, čeprav je to nemoralno..

in tudi verjamejo, da so ljudje preneumni da bi znal poskrbet zase, zato mora država skrbet za njih..

tole je dobro, gape !

gape wrote on 08.11.2011 at 04:33:53:


Šminkanje prašiča

Sem se spomnil še novih argumentov, poleg vseh ostalih, ki so vsi legitimni. Namreč argumenti o nemoralnosti distribucije.

Zakaj bi moral biti jaz odgovoren za dejanja drugih ljudi? Oziroma nedejanja drugih ljudi?

Če janez naredi kriminalno dejanje, je on odgovoren za njega. Ni moralno, da grem jaz sedet v zapor , ker je janez naredu kriminalno dejanje. Janez naj gre v zapor.

Če janez naredi svojo hišo z lastnim švicom, ni moralno, da lahko jaz vzamem eno sobo in se vselim noter, brez da bi plačal. Ni moralno, da sem jaz udeležen njegovega truda brez njegove privolitve.
Hiša je Janezova!

In prav tako:
Če janez ne naredi nič zase in za družbo, ni moralno da sem jaz odgovoren za njegovo nedejanje in da sem primoran plačati za njegov obstoj. On sam, je odgovoren za svoja dejanja in naj sprejme posledice svojih dejanj, kot jih je moral v prvem primeru, iti v zapor, in v drugem, imeti hišo!

Velik hinavstva je v teh vodah. Odgovornost, lastnina, itd...

Da se ponovim , privrženci socialnih programov
1)  Ne verjamejo v dobro ljudi
2)  Ljudje so preneumni/nesposobni , da bi poskrbeli zase, zato moramo mi poskrbeti za njih

Iz teh dveh točk se vidi iz kakšnega zornega kota gledajo na ljudi, in iz katerih razmišljanj postavlajo temelj za družbo. Kako lahko pričakujete karkoli dobrega v taki družbi ? Ne moreš, če pogledaš zgodovino, je tudi več kot očitno, da vsi failajo.

To pomeni, da z prenosom lastnih egocentričnih nagibov ožigosaš druge.
Južnaki pravijo temu zavarivanje, mi pa mešanje dreka.

Tako delujejo kvazi svobodnjaki. Skrijejo se za pojmom odgovornosti, ki ga razlagajo po nekem lastnem interesu, ki naj bi postal splošen.

Pod pretvezo svobode in splošno dobrega je prikrit lastni egoizem in ljudomrzništvo. Ne gre jim v glavo, da nič ni njihovo. V lastnih psihičnih blodnjah, zafrustriranosti in človeški pritlehnosti se krčevito oklepajo lastnine. Brez lastnine, laščenja jim življenje ne daje smisla. Iskoč smisel se sprevržejo in delujejo utopično.

Svobodo enačijo z lastnino. V glavnem, psihično povsem materializirani.

Lp,Igor