Quote:

Pes je tudi udomačen volk v dnevni sobi. Nekaj na videz domačega, zanesljivega, pa vendar divje instinktivnega, nekaj, kar lahko preseneti.

V roku enega meseca sem mela trikrat sanje o psih.

-----
Sanjala sem, da je nek silos in na notranji strani vodijo gor stopnice in tam stopiš v čist nov svet. Hodila sem po njem in na pot mi je prišel nek pes. Ustrašla sem se. prišla je K. Oz sem jo poslala tja. Dej pejt ti pogledat kaj je s to živaljo. K. jo je ostro poklicala k nogi in žival se je odzvala. Senca se je spremenila iz dobermana v enega malega prijaznega hišnega psa. Odpeljala ga je dol in ven. Pripeljala ga je k meni. Da stestiramo, če je kej narobe z njo. Bo prespal pri meni. V tistem sem se zbudila.
-----
Sanje. Polne žensk. Neka podnajemniška soba. Ne vem če moja, nekaj sem prišla z eno iskat. Ko sem bla v njej, so iz druge sobe skozi mojo hodile ženske ven. Nobene privatnosti. Potem smo bli v pritličju. En kup žensk. Nič nismo mele skupnega. Nekej so se pogovarjale, če je spodej pod hišo še klet in jes sem rekla da je, kot da bi to hišo poznala. Bla je stara in vlažna. Na kavču sredi sobe, kjer nobena ni sedela, je bil en čist mejhen muc. Kot da so ga prinesli domov, ker si ga je ena zaželela. Samo da je pol pozabila nanj. Tolk je bil mejhen. In nekako sam. Ni prosil za pozornost. Sam tolk mi je blo žal, da ima tako usodo. in čeprov ne maram mačk sem se vsedla k njemu, da se je lahko stisnil k meni. Pol sva naenkrat ležala in spala in mali muc se je spremenil v ne več tolk malega buldoga.in hotel je držat glavo na mojem obrazu, ko je spal in me je celo poslinil. Jes sem se režala in blo mi je mal nagravžno, da me pes slini in imel je tako veliko glavo in tak mejhen trup. In sem ga obrnila na hrbet da ga mal pobožam po trebuhu in pogovarjala sem se z njim. Sej lahko spiva tud mal drugače, sem pol rekla in mislim da je zaspal ob meni in se nehal tiščat v moj obraz.
-----
Sanjala sem, da je en.. zaljubljen vame? Samo da ni bil primeren, ker je delal za nas in ker je bil.. pes? Jesus kake sanje. Za en par se je šlo, žensko in moškega in do te ženske je bil nekdo /skor bi rekla da je bla ženska/ krut, prov mučil jo je psihično vsakič, ko je nekam šla. In moški jo je spremljal, četud ni al ni mogel nardit nič da bi blo drugač. Samo stal je tam poleg in čakal, da bo konec in bosta lahko šla. Jaz sem šla naprej in in jim vsem dajala do znanja, da sem tam, da je treba muvnit, ne previdno čakat, da se bom oni/a spomnila nekej rečt. Dajala sem izgovor, da se lahko gre. In tam je bil en pes in moja edina zabava je bla, da sem se igrala z njim, bil je okoli in pritegnil me je v igro in ko sva se preganjala okrog sem se zares nasmejala. Edini razlog za smeh v tistem prostoru. In potem sem razmišljala kako čudno je, da bi lahko bil pes zaljubljen vame in pes je začel dobivat človeške poteze, vidla sem, da razmišlja, zunanjost se je začela spreminjat… bil je pozoren, čuječ, varuh… Medtem, ko sem čakala na par, sem bla v hiši, nekje v zgornjih nadstropjih, in hodnik je prehajal v gozd, oz ni se dobro vedlo kje se hiša neha in kje se nadaljuje steza v gozd. Odprla sem vrata v eno sobo in hotla prižgat luč, pa ni delala, ker ni blo elektrike.
-----

Mislim, da je bil pes iz prvih in zadnjih sanj enak, nekej skuštranega črno-belega. Ko sem mela prve sanje, sem si misla, kaj sem si to pripeljala dol z astrala zdej.. skor sem bla prepričana da je astral. V zadnjih sanjah ta isti pes vnaša življenje v eno zelo mučno situacijo. Ponavadi nimam sanj o živalih. Nedolg nazaj sem v knjigi Ženske ki tečejo z volkovi brala lih zgodbo o nekem psičku. Noter je bil predstavljen kot nek instinktiven del moške psihe, ki moškemu pomaga, ko odpovejo vsa druga sredstva.
V mojih sanjah so same ženske. V prvih sanjah pokličem K. K. ni posebej čustven človek, zelo pragmatična je. Ena močnih žensk. Pozna živali in na njeno presojo sem se po moje zanesla, ko je psa pregledala. Ona je sposobna rečt, tole nima smisla več ohranjat pri življenju, ker se ne da popravit, oz je sposobna tud prevzet odgovornost, ko vidi, da se nekaj da nardit. Ona je presodila, da je pes v redu. Potem sem ga dobila v roke jaz.
v drugih sanjah so same ženske. Meni so tuje in ukvarjam se z živaljo.
V tretjih sanjah imam par in žensko, ki jo muči. Moški je pasiven. Poleg sem jaz, ki se posebej ne vpletam in pes, ki me hoče razvedrit.
Zakaj je ta žival zdej tukej? A ima to kej opravka s tem, da moški del v meni zelo očitno ne deluje uredu?
Oz, kakakoli ideja?

tole je dobro razmišljeno titud. Sicer ne razumem čist, ker ti zlo dobro ubesedaš simboliko, ki jo jes zgolj intuitivno povezujem u neke filinge, sam imam občutek, da nekej od tega zelo drži in je pomembno zame v tem primeru.

Pes (zveza z moškim, v sanjah čakaš na par) torej ni nevarna, če ne predstavlja samo čustvo brezpogojne vdanosti in navezanosti, ampak je bolj človeška, z večjo prisotnostjo razmišljanja in akceptiranja realnosti in potreb partnerja.      

murileon wrote on 14.02.2009 at 10:42:42:

hehe
men je kar sapo vzelo, ko sem tole prebrala
Kej tacga še nisem slišala, da bi me kdo tako opisal, pa tudi ne. Sam v zadnjem času sem res precej razmišljala o tem, kako dosti jemljem iz odnosov. In da ne dajem posebej dost nazaj. Včasih, se mi zdi, sem hotla dosti več dajat. Včasih me je zelo skrbelo za ljudi. Se spomnim, kako se je bp še hecal, kako se meni zdijo vsi ubogi in bi rada vsem pomagala. In pol se mi zdi, da sem počasi kar nekako nehala s tem. Al pa vsaj nehala s tem pretiravat. In pol sem v nekem času nehala tolk čustveno reagirat. Govorit o čustvih. In dušit s čustvi. Sej v bistvu ne vem, če sem zares nehala, nisem nikogar o tem vprašala, tako da nimam fitbacka. Sam včasih se mi zazdi, da bi ljudje kdaj rajši, da bi bla bolj čustvena. Jaz pa ne čutim več na tak način. Ne morem več verjet, da bo nekaj dobro, samo zato, ker hočem v to verjet, če racionalno vidim, da bo treba še zelo dost delat, da bo to vsaj malo dobro postalo.
Tako se mi v odnosu v moških zdej že nekej časa precej tepeta oba pogleda. Tisti romantični, kjer je ljubezen dovolj, in tisti bolj razumski, ki ve, da je ljubezen samo začetek in da če se ne udejanji v raznih stvareh, sama čustva ne bodo zdražala niti en mesec. Vidim recimo, kako še vedno reagiram na nekaj po starem... da me kar preplavi. In se potem zberem in postanem mogoče pretirano racionalna. Vem, da bom rabila še nekej časa, da bom oboje uskladila na eno pravo mero. Samo mi je všeč to počet.
Se mi zdi, da si zelo dober uvid napisal, hvala murileon.

Drugač se pa ne strinjam čist, titud, da sanje ne morejo pomagat razumet spola in da je zgolj psihosocialni konstrukt. Mislim, verjetno duša res nima spola in tisti visoki ravni to ni niti najmanj pomembno. Ampak sanje se pogosto ukvarjajo z osebnostjo in odnosnostjo. Mogoče celo sposobnostmi, ki jih glede na določen karakter in naravo telesa imaš. In telo je spolno. In odnosi so zaradi tega precej definirani na ravni telesa. Četud mogoče težijo k preseganju, ker duša vnaša presežne elemente v te odnose. Se mi zdi, da se v vsakdanjem življenju nujno morajo ujet tud na ravni osebnosti. Semi zdi da pri tem lingvističnem kaosu telesnosti, čustvenosti, mentalnosti, čutenja in vsega, kar se meša v tej dimenziji, ki je fizično-duhovna, sanje dostkrat služijo kot nek interdimenzionalni translator, ki služi temu, da ga na določeni ravni dejansko lahko razumeš in predvsem (in to se mi zdi pomembno) praktično uporabljaš.

Devi wrote on 15.02.2009 at 12:37:56:


Če predpostavljamo, da imamo prek sanjskih simolov dostop do nekega nabora psiholoških 'programov', ki so se v kolektivnem nezavednem akumulurali kot najustreznejši ( pri čemer kriterij ustreznosti uspešna  genetska reprodukcija vrste, skozi katereo se načini razrešitve dojnosti, ki nam jo kreirajo biološke razlike in skozi katero se nam nabor možnosti sploh lahko akumulira), potem je izbor naujusteznjšega vsakor pogojen z osebno izkušnjo (akumulirano osebno zgodovino). Prava stvar (praktično uporabna) je, ko se zadevi pokrijeta, ko se arhetip poosebi oz. osebna izkušnja dobi  univerzalni status. V tem smislu pravim, da spol (v smislu prave/avtentične moškosti oz. ženskosti)  kot tak ne (pred)obstaja v kolektivnem nezavednem niti v (zavesni) osebni izkušnji, je vedno le vsakakokraten odnos med njima, ki edini lahko ustvarja tako močno  psihodinamko, da nas nezaustvljivo žene  k  realizaciji v praksi.      

V tem smislu pravim, da spol (v smislu prave/avtentične moškosti oz. ženskosti)  kot tak ne (pred)obstaja v kolektivnem nezavednem niti v (zavesni) osebni izkušnji, je vedno le vsakakokraten odnos med njima, ki edini lahko ustvarja tako močno  psihodinamko, da nas nezaustvljivo žene  k  realizaciji v praksi.