Somenti wrote on 21.02.2008 at 20:50:19:Najprej lep pozdrav vsem!
Obračam se na ta forum, ker res ne vem kaj naj še vse naredim. Sem človek, ki je zelo občutljiv na druga ljudi in zaznam najmanjše spremembe počutja in spremembo energije v ljudeh. Pred časom so se mi začele dogajati stvari, da ko sem neko osebo spoznala pa mi je bila zelo vredu, sem postala z njo obsedena. Prišlo je do take meje , da sem mislila da sem celo zaljubljena v osebo. Dobro te stvari so se
rešile, same po sebi po nekaj dneh. Zdaj pa se mi je začelo dogajati, da sem dobesedno postala obsedena z osebo, ki je daleč proč in je ne poznam. Poznam samo njegove pesmi, njegov način govorjenja... Priznam, da je zelo lep, všeč mi je njegov stil, všeč mi je on kot oseba sama, čeprav ga ne morem poznati, ampak lahko rečem da se mi zdi zelo zanimiva oseba. Ko se zbujam najprej zaslišim refren njegove pesmi, ki mi je najljubša, cel čas odmeva v moji glavi on in njegova pojava. Ne vem več kaj naj naredim, saj vse v meni že dobesedno gori, imam občutke tesnobe in tako ne morem več, ker se mi bo zmešalo. Zbrisala sem vsa njegova odzadja in te stvari, da se ne bi spominjala, ampak enostavno ne morem.. ne morem preko tega.. umiram od želje da bi ga spoznala, a ne zaradi njegove vizualne podobe, ampak zaradi njegove posebnosti.. pa vem da to ni mogoče..
Prosim, če kdo ve, kako bi si lahko sama pomagala?...
Hvala vsem že v naprej.
Za vsak slučaj, če boš prišla prebrat nasvete, za katere si prosila ...
Obsedenost res ni kul. Ker povsem zamegli zdravo presojo.
Bistveno je, da se zavedaš nečesa: ta tip v resnici ni tak, kakršen misliš, da je. Nihče v resnici ni točno tak, kot misliš, da je. O nikomer namreč ne moreš vedeti vsega, zato tudi nikogar ne moreš resnično, popolnoma poznati. Še posebej ne modelov, ki jih "poznaš" prek medijev in okoli katerih so potrošniška družba in mediji (po možnosti tračasti) zgradili že celo mitologijo.
Obsedena si s svojo predstavo o tem človeku, zaljubljena si v podobo, ki si jo v veliki meri zgradila sama. V iluzijo pravzaprav, kot je že nekdo napisal. Praviš na primer, da ga poznaš prek komadov, ki jih poje. Za začetek preveri, kdo ta besedila piše. So sploh res njegova?
Seveda greš lahko preko tega, samo nehaj si govorit, da ne moreš. Najlažje je reči, da si ubogi in nemočen, ker potem ni treba nič storiti. S tem načinom se samo omejuješ. To je nekakšen čustveni mazohizem. In to ne more biti v redu, kajti medtem, ko sanjariš, gre svet mimo tebe in ne opaziš resničnih možnosti, ki ti jih življenje prinaša.
Kar se tiče tvoje velike občutljivosti – če si tako senzibilna, imaš tudi veliko moč, samo uporabiti jo moraš prav, usmeriti v kaj bolj konstruktivnega. Ohranjaj ta dar, samo ne tako, da ti škodi.
Kadar postane v življenju pretežko, je to očiten znak, da nečesa ne delaš v tako, kot bi bilo dobro zate. Svojo energijo začni usmerjat v nekaj, kar ti veliko pomeni, ampak je dosegljivo. Deziluzija je vedno zdrava, čeprav je takrat, ko se ti zgodi, težko. Potem pa je vse lažje.