Alojz Quote:

Razumem, da lahko živiš večno le pod temi naštetimi pogoji, ker pa večina ne želi sprejeti pogojev, ne more živeti večno...ali pa raje ne živijo večno, kot pa bi sprejeli pogoje..
A si to mislil ?

Quote:

Jaz to že od nekdaj čutim, kot da je to moja življenjska naloga..kot da sem rojen za to, da služim in sploh nimam druge izbire...Torej, da prostovoljno sprejmem svoje življenje ali pa se borim in uničim sam smisel življenja.

Alojz in Sandib wrote on 09.02.2010 at 10:54:58:

Dokler bomo mi sami sebi glavna skrb-ne bo pravih sprememb!!!! Tole si dober vsi ,ki to berete -zapomnite!

Alojz in Sandib wrote on 09.02.2010 at 10:54:58:


Samo je to pogojeno z ciklom in tukaj nimamo kaj? No ja razen ce bi si naredili nekaj za vzdrzevanje ferkvence. Samo takrat ko stopimo nad galakticni cikel je to vredu.

Saj v galakticnem enakonocju, ko je moska 50%- zenska 50%, verjetno je takrad na zemlji zaradi razmerja vsaj to kot je treba ce ze drugo ne,  

David je dal na topicu -izven zemeljske civilizacije-UFO posnetke.

To temo bi tule rad razčistil!

1. Če obstajajo izvenzemeljski obiski-potem drži moja teorija,da mi (vesoljno človeštvo) naše osončje in s tem planet Zemljo naseljujjemo in izpostavljamo življenje na njej v 15 milijardnih ponavljajočih samociklih  našega satelitskega osončja. V bistvu se življenje naseljuje na Zemlji ko je naše osončje že 3 miljarde let v novem ciklu in nato tu živimo 9 milijrd let in zapustimo osončje za 6 milijard let,da bi zopet to bilo 3 milijarde let že v novem samociklu.

Sistem gre takole 3milijard novega cikla pridemo 9 miljard živimo na Zemlji in odidemo za 6 milijard let,da bi se ponovno vrnili in tako večno in sedaj.

Kako si sam razlagam zadevo.?

Vsakih 15 milijard let se osončje ciklično samozlije v istem gravitacijskem polju, kot je danes znotraj galaksije-Počakamo 3 milijarde let in pridemo na Zemljo iz (očetovega osončja,ki je kot organ galaksije)naše osončje je celica galaksije,ki se samozliva v 15miljardnih ciklih-kot naša celica v našem telesu.Celica se deli točno tam kjer je vnašem telesu- ravno tako osončje tam kjer je večno njegovo mesto v galaktičnem telesu.

Ko se osončje samozlije se sistem izpostavi na novo (ista zgradba osončja).Ta cikel samozlitja pa uniči vso biloško osnovo(v elemente)in  eventualno ostalo živlenje na Zemlji. Niti ena oblika življenja ne preživi samozlitja osončja.

Ko v ciklih prihajamo na Zemljo prinesemo s seboj genom vrst,ki so zelo velike fizične ali kvantitativne pojavnosti plankton (flora favna)

Nato izpostavimo njihovo samoreprodukcijko življenjsko verigo.S tem načinom dobimo biološko podlago na kateri izpostavljamo nove vrste življenja,ki izrabljajo to biološko podlago Takrat stare vrste na kopnem(dinozavri itd) uničimo v morju pustimo vse vrste.

Tako ciklično nekaj sto  miljonov let izpostavljamo življenjske vrste in pridemo do ravnovesja med vrstami,ki nam omogoča,da se ponovno naselimo za 9 miljardno dobo na Zemlji.

Edini problem,ki ga jaz zaznavam je,da  po mojem živimo na Zemlji pod naravnovesoljno zakonitostjo kot vse ostale vrste z nami.

Mi smo potomci ''vesoljnih ekspidicij'potomci 'vesoljno izobčenih' iz središča naše galaktične civilizacije -Smo potomci vesoljno izobčenih-kolonizatorjev,ki jim 'vrh galaktične dinastije'  odreka znanje in vedenje,ki ga samo posedujejo.

Pa vendar zadeva ni tako tragična,za nas. Mi imamo vsakih 28000 let možnost kot potomci izobčenih ,da se
sami ponovno vesoljno 'samospoznamo' zato je izpostavljena na Zemlji mreža šifrirane teološke vesoljne zapuščine,ki nam  omogoča,da se v  28000 letnih zemeljskih  ciklih znova in znova vesoljno samospoznavamo.

Ko je proces našega samospoznavanja
končan,dobimo ponovno vsakič možnost svobodnega odločanja,kje nadaljevati življenje tu ali v galaktičnem središču naše očetove civilizacije.

V tem ciklu ponovnega vesoljnega samospoznanja smo mi vsi tu in sedaj na Zemlji. Kdorkoli bo kaj spraševal,naj prosim prebere,kaj je bilo sporočenega do sedaj in potem naj sprašuje!!

Po meni smo na Zemlji vedno tisti,ki se odločamo za življenje na njej in se s tem odrekamo galaktični službi (selitev) življenja po osončjih.

Zato tudi nikoli ne končamo procesa,ki bi nam omogočil priti do vseh tehničnih rešitev,ki bi nas ponovno naredile v civilizacijo,ki je konkurenčna lastni izvorni galaktični civilizaciji-ker bi s tem ogrozili galaktični izpostavljeni sistem življenja.

Imamo pa  kot ( potomci izobčenih) možnost prostovoljne vrnitve,potem tam lahko spoznamo vedenje znanje in življenjske možnost,ki ga na Zemlji- nikoli ne bo!

Če želi kdo spraševati naj prvo prebere vsaj od 400 strani naprej ta topic P.D. Komentarji ti si majmun -bebec.-goist-egocentrik niso potrebni. Jaz sam vem -kdo sem!!!

Lp Alojz

Alojz in Sandib wrote on 11.02.2010 at 10:48:11:

To drži, s tem se strinjam. Da če obstajajo izvenzemeljski obiski potem je čist možno, da tudi tvoja teorija drži, s tako trditvijo se lahko strinjam, je logična.

Samo kar pa jaz pravim je to, da sam ne verjamem v izvenzemeljske obiske. To pa zato, ker dojemam kako deluje naš um, moj um, tvoj um, itd. In poznam tudi različna pričevanja o sami naravi našega uma. In tudi vem na kakšen način umu paše, da verjame v misterije tega sveta. Vse to mi je poznano.

Zato pa sam ne dam veliko na razne teorije. Vedno manj.
Še posebej take, ki se še morajo potrditi. Nekoč v prihodnosti.
Kar pomeni "ne zdaj".
KAr se potrjuje zdaj, je edino kar se potrjuje zdaj.
Torej je sploh edino kar obstaja zdaj, drugega ni.
Prihodnosti ni od nikoder, ne bo nikoli prišla.
Torej vesoljcev sedaj ni tu.
Pomeni, da morda nikoli ne pridejo.
Kdo želi verjeti v prihodnost? Določen um.
Kakšen um? Tak um, ki ne more sprejeti lastnih omejitev.
Ki rešitev za samega sebe postavlja izven sebe.
V prihodnost. Onkraj sebe. V točko "ne-sedaj".
In tisto kar je "ne-sedaj" morda nikoli ne pride.
Dejstvo: človek sedi na stolu in razmišlja o večnosti.
Kaj edino obstaja? Samo to, da človek sedi na stolu.
In razmišlja, nič drugega. Točka "sedaj" sestoji iz sedenja
na stolu in vrtenja misli, nič drugega.
In umu paše, da bi svet videl kot neskončen.
Da bi se videl kot "nekdo", kot nekaj kar obstaja.
Vse to so le teorije uma, hrana za um, hrana za osebnost.
Težko se je umu sprijazniti z lastnimmi omejitvami. Najtežje.
Ga hudo iritirajo. Ga negirajo in izničujejo.
Zato si mora izmisliti nekaj onkraj sebe.
Nekaj kar sicer sedaj še ne obstaja, ampak bo obstajalo.
Nekoč. Ne sedaj. Sedaj še ne. Ni še pravi čas. Ampak nekoč.
Se vrti v neskončnost ta igra "ne-sedaj". Drugega ni.
Um tega ne more sprejeti. Zato se vrti v sebi.
In išče nekaj onkraj sebe. To je vsa tragika.
Ki potencira samo sebe. Izven točke "sedaj" v točko "nekoč".
Ki morda nikoli ne pride. Um upa, da pride. Verjame vanjo.
Mora verjeti, če ne je ogrožen njegov obstoj. To je vse.

Howg

El Poeta

Ostani na korektni debati ni problema,da zadeve ne pripeljeva do zaključka.