Hm...

catja, v bistvu se ne gre za to, da bi si želela nehati s tem početjem. V bistvu sem takoj po teh dogodki oz. že med njimi vedela, da tega nočem. Napisala sem, da nisem želela ničesar od tega. Ker verjamem, da če bi, potem bi s tem nadaljevala bogve kako dolgo. Bolj kot pa sem navezana na npr. svojega fanta, bolj krivo se počutim za svoje napake iz preteklosti. Približno sem mu povedala, za kaj se je šlo in kaj se je zgodilo, nisem pa do podrobnosti opisovala vsega, ker to ne bi bilo pošteno ne do njega, hkrati pa ne bi bila poštena niti do sebe, ker je v bistvu vse, karkoli se mi je kdaj zgodilo, moj lasten problem/ lastno veselje. Težko mi je, ko se spomnim svoje neodločnosti, čeprav vem, da takratna dejanja niso odražala mene in da si v bistvu nisem želela ničesar od tistega. Po vsem tistem sem dosti bolj samozavestna, odločna... Vsakem se lahko postavim po robu. Le moja preteklost me dejansko utesnjuje.
Ne znam opisati občutka, ko komurkoli izrazim svoja čustva. Počutim se tako neiskreno... Vem, da imam mnoge zelo rada, pa se nekako bojim, da bodo to vzeli kot laž... Ker sem že enkrat prej nekaj pač prikrila.
Vem, kdo sem. Vem, kaj bi rada bila. Vem, kaj imam. Vse mam, vse kar sem si kdajkoli želela. Samo včasih imam občutek, da tega nisem vredna - preteklost me skos in skos preganja.
Potem se pa primerjam z drugimi. Bivšimi svojega fanta, ostalimi pari, svojimi frendicami... In vsi se mi zazdijo nekako boljši, vrednejši sreče, lepši, močnejši.
Ne govorim laži, v bistvu res redko lažem. Če že ne govorim čiste resnice, je to zato, ker nekaj prikrijem. To pa vedno zato, da ne prizadenem drugih.

Danes mi je prvič po približno enem mesecu uspelo manj misliti na preteklost. Tega sem zelo vesela.
Nekaj si pa vseeno še želim: da moja slaba preteklost ne bi bila moja prva misel, ko se zbudim (kakor se mi dogaja zdaj), in da bi bile moje napake zgolj občasna misel - da me ne bi obremenjevale. Da bi bila moja preteklost kakor misel na to, kako sem se zjutraj počesala.   Neboleča, normalna, nekaj čisto samoumevnega. Brez misli na to, kako sem koga prizadela. Brez trpljenja.

Quote:

ti svojo moč zamenjaš za odobravanje tistih, ki svoje moči ne zamenjajo za tvoje odobravanje. zaradi tega se oni bolj spoštujejo, se imajo raje, so si (in tebi) več vredni in bolj srečni in zadovoljni sami s sabo. zakaj se ne primerjaš še na tak način? oni ne delajo tega kar delaš ti in imajo obenem to, kar bi ti rada... začni se učit drugače živet in gledat in razmišljat. ni, da ne bi mogla, samo ne znaš, nisi se naučila v mladosti in zdaj ti to manjka. vsaj pogruntala si, kaj ti manjka. in resnična želja iz tega se izkopat te že vodi po poti ven... ni panike, prevzgoji se, lahko to narediš. vsi to delamo... vsak ima kje svojo šibko točko, zaradi katere se počuti ravno tako nemočen, kot se ti v tem ugajanju. in kako jo okrepit drugače, če ne tako da počasi in korak za korakom spreminjaš malenkost za malenkostjo. ni instant rešitve. sam verjetno ti bo dobro delo vedet, da nisi edina taka.

welcome to the club

Quote:

hehehe
odmislt preteklost?
zakaj ... maš tolk masla na glavi?
lol

itaq, resnico, če bližnjim osvetliš reči, če poveš po resnici, tko kot je blo, te bojo sploh šele začel razumet
pozabljaš da smo usi eno ... in da nč ne moreš skrit
nč odmislt preteklosti
osvetlit jo
zase in za ostale
da sploh lahko začne (njihov butasti logičarski) ego kalkulirat na osnovi pravih podatkov, ne pa na osnovi tega kar si je na osnovi (tudi) tvojih laži spletu
pr unih ki jih maš rad se šele začne, pol pridejo na vrsto uni k jih nimaš rad



tko da tole
Quote:

kr pozab ... preteklost je del nas

in še
nč dost se ne odločiš, kr enkrat kr nekje ... pride preizkušnja, ker si namero sprožu pride taprava, poveš resnico in je ... lahko pa se odločš in greš in jo govoriš ... bo pa bolel ... še blj, sploh na kratki rok ... boljš da reč prepustiš nameri ... jo postavš in je ... valjda vedno za usako zadevo, se je treba trnutek pred tem za to odločt



namera ti lahko prpelje tud čist nove ljudi, katerim se nisi še nč zlagala
veš kolk je z njimi se izi pogovarjat
mnogo
in to o rečeh ki te težijo in oni ti povejo iz izkušenj ... ampak ... povedat je treba resnico, kar pride iz ust mora bit resnica ... to npr lahko gledaš pri nemarnih politikih ... ki to pravilo poznajo natanko ... zato NE LAŽEJO ... nikol ampak nikol ne bojo lagal ... govorijo o stvari, pa speljejo pogovor - govor - drugam pred lažjo, jih lahko novinarji direkt vprašajo, pa znajo tko odgvort da se provzaprov ne zlažejo
to je full pomembna zadava

kolk si sploh stara če ni skrivnost?


catja wrote on 24.10.2007 at 14:30:34:

eko
ni to ta resnica
kero kr neki slediš
to je preprosto ne-laganje
govorjenje resnice

kaj pa verjememo da je res (in pol govorimo o tem nekomu) ... to je pa tkoitaq za usazga drugač
in kako šele on to razume
titud wrote on 24.10.2007 at 15:07:09:

tko


Quote:

po mojih izkušnjah, tko prikriješ še blj, ljudje namreč vedo da ne govoriš resnice ... in oni spletejo svoje sranje v svoji glavi na osnovi svojih blodenj, ki so itaq nablojene zarad laži - od prej

imho


pa kaj je ta preteklost? tazga? si že povedala pa sm falil?


sprememba je edina stalnica ...

Ja, saj vem, saj vem... Ampak res mi gre na bolje.

Hvala vsem!

Hvala, Petra.

Že tretjič berem knjigo Pogovori z bogom (1. del)... Razumem vse, od ustvarjalnosti misli do uresničevanja tega, kar hočemo imeti, itd...
Piše tudi, da ni treba nikogar obremenjevati s našimi slabimi spomini. Da nam ti povzročajo slabo vest samo zato, ker jim imenujemo slabi. Sploh pa, da če smo sedaj drugačni, bolj pošteni, itd., lahko dogodkom iz preteklosti mirne duše obrnemo hrbet. Tudi če za nekatere stvari vemo samo sami.
Zanima me vaše mnenje o tem. Je po vašem vest res nekaj subjektivnega, posledica naše odločitve, da je nekaj napačno? Ali je najpravičnejši sodnik v odnosu do nas samih? Bi morali sprejeti našo preteklost, če je znana samo nam, a smo sedaj drugačni?

Oj.  

Ja... Morda so me res tako vzgajali, pa delam vse, da bi drugač razmišljala. Počasi mi uspeva. Že prej me je včasih kar brez razloga napadal obup, strah, krivda - sedaj poskušam to kontrolirat.
Opažam, da je takoj bolje, če pomislim na komentarje tistih, ki jih imam rada. Itak vem - imam tolk stvari, ki jih mnogi nimajo. Mam izredno dobre ocene, sem zelo razgledana, imam prijatelje, sem pripravljena vedno pomagat, itd. (to ni bilo mišljeno kot samohvala, zgolj to, kar pravijo drugi in kar si upam od časa do časa uvidet sama )
Včeraj mi je fant rekel, da se mi vsi preveč smilijo, pa da bi bolj mogla gledat nase. Priznam, ima prav.
In se že popravljam. Ker mogoče mam res velik (dobrega), ampak zakaj ne bi mela še več? Mislim, da je prav biti tisto, kar te bo delalo srečnega, in tud stremet h tem, da bi bil čim boljši. [ Svakog dana, u svakom pogledu sve više napredujem.] <--- npr.

Izkustva, ki jih omenjam za slaba, so slaba zgolj zato, ker se niso skladala z mojimi prepričanji. Vsaj mislim tko. Če bom še naprej poskušala jih vzet za bolj pozitivna, se ne bom več sekirala. Najbrž bi potem lahko bila tud hvaležna zanje, ker sem z njimi spoznala nekaj novega in vem, da teh "napak" ne bi ponovila.

Vem, izkustva štejejo; iz njih izvemo kaj smo in kaj nismo. In potem ponovno izberemo, ampak vedno moramo stremeti k temu, da si izberemo tisto, kar se sklada z našimi najvišjimi prepričanji in dejanji.

Znam teorijo, torej sedaj delam na praksi..