Donna wrote on 26.07.2007 at 09:56:35:Nihče te ne more osrečiti, pa tudi v nesrečo te ne more spraviti nihče. To nosimo v sebi. Srečo ali nesrečo.
Sreče, nesreče ino drugih čustev ne nosimo v sebi - jih le produciramo in doživljamo.
In samo od naše naravnanosti je odvisno, katerih bo več oz. katera bodo prevladovala.
In le od nas je odvisno, na katere se bomo zaciklali, v katere zažrli ali pa kaj tretjega.
Donna wrote on 26.07.2007 at 09:56:35:Vedno hočemo več in več in tudi, če bi nam ljubljena oseba padla pod noge, bi ne bilo zadosti.
Tegale najbrž ne štekam, še posebej «vedno hočemo več in več» ne,
ker mi na misel pride le to, da bi jaz vsaki osebi (ne le ljubljeni), ki bi mi padla pod noge, pomagala vstat’ (oz. bi ji ponudila pomoč) …
Donna wrote on 26.07.2007 at 09:56:35:Ni ozdravljiva bolečina ob izgubi partnerja nikoli. Tudi pozabimo ne nikoli. Naše srce je strto, žalujemo za izgubljeno ljubeznijo in čustvi. Zdravila ni. Le čas mogoče sčasoma zaceli prenkatero ranjeno srce, pozabiti pa ne moremo nikoli. S časom je bolečina samo manj intenzivna. Ostaja. Tako kot pri rani, ko nas bragotina vedno spominja nanjo.
Ma, to je tvoja - upam, da zgolj trenutna/začasna - resnica.
Katerakoli čustvena bolečina je ozdravljiva.
Zdravilo zanjo je tisti, ki jo čuti.
Poleg vsega pa bolečina in spomini niso nujno povezani;
“znebiš” se bolečine, le zakaj bi se tudi spomina …
Itak pa velja, da se tudi spominjamo lahko na vrsto načinov.
ARS wrote on 26.07.2007 at 00:07:59:Nasprotno, "bolečina ob razočaranju" je povsem ozdravljiva.
In edina oseba, ki jo lahko pozdravi, je točno in samo tista, ki je to bolečino povzročila.
A to zaprmej ni nikoli nekdo drug ... ali pa tretji.
Donna wrote on 26.07.2007 at 09:56:35:Pod temo Ozdravljenjo srce sem napisala post. Eno leto bo od tega, pa danes vem, da ni res, kar sem pisala. Moje srce ne bo nikoli ozdravljeno. Kadar koli srečam človeka, ki mi je stru srce, se prvotna rana poraza, izgube, žalosti, obupa in bolečine ponovno odpre in zakrvavi, kot prvi dan. Nikoli več ne bom taka kot prej. Razočaranje ostaja kljub minulemu letu. Bi si na moč želela, da bi pozabila, sestrelila bi se na drug planet, samo da bi človeka, ki me je prizadel nikoli več ne videla. Pa žal tega ne morem in trpim naprej.
Vse to so zgolj tvoje odločitve, Donna.
Ko nekdo vztraja v bolečini, zaprmej drži, da ga je (presneto) strah.
Česa najbolj?
Najpogosteje sebe, svoje neizmerne moči, odgovornosti in neznanega;
pa dejstva, da je treba za vsako želeno spremembo kaj tudi narest; z lastnimi »rokami«.
Za transformacijo bolečine, na primer,
se vanjo direkt potunkat in ji odvzet moč, ne pa jo z vso zavzetostjo negovat.
In »ne morem« zamenjati z »nočem«, da je manj peska v očeh.
Pa ...
No, tko jest nardim.
In največkrat ni prav nič zabavno, je pa osvežujoče; pa spet en vzorec manj.
Ma, kolk je men še zmeri všeč »Move your ass and your mind will follow« ...
Srečno,
ARS