ZvezdicAa wrote on 09.07.2007 at 11:57:22:Največja razočaranja doživljamo ljudje v medsebojnih odnosih, ko nas prizadane nekdo, katerega imamo radi. Verjetno zato, ker smo ljudje socialna bitja in sami ne zmoremo živeti, oz. živimo manj kvalitetno. Zato dopuščamo soljudem v naša srca, mnogokrat nam nekdo srce izropa ljubezni in zaupanja in odide.
Podobna je moja zgodba, podobna mnogim. A ker je moja, je zame najbolj boleča in razočaranje ogromno. Z njim sem bila skoraj 8 let, skupaj sva že živela, imela sva se lepo, če odštejem vplive nekih ljudi na najino (njegovo) življenje, kateri so bili prisotni že od začetka. Upala sem, da se bo bolje, ker sem ga ljubila z dušo in srcem, sem požirala in požirala.. Dokler ni bilo en dan preveč. Odšel je nazaj tam, od koder je prišel, in me pustil, zapustil, z besedami "ljubim te". To ne more biti normalno... Slabič, izguba, Rugelj bi rekel faliranec, to je on.
Nekako sem prestala najhujše, komaj preživela, se pobrala, se odločila, da zame on ne obstaja več (tako mi je najlažje). A razočaranje ostaja. Ogromno razočaranje. Kako to dati čez? Kako nekaj tako bolečega pustiti za sabo in iti naprej?
Kakšno razočaranje!! Jaz nekoga, ki ga ljubim ne bi zapustila za nič na svetu!! On pa me je kar tako zapustil, kljub temu, da sva se ljubila, tudi na koncu. Kako je lahko?!?
ZvezdicAa wrote on 09.07.2007 at 18:03:37:Ja, ampak... a ne vsi od svojih partnerjev nekaj pričakujemo? Od mojega sem jaz pričakovala, da bo končno postal bolj odgovoren in odrasel, kar prej ni bil, to priznam, a to še ne pomeni, da tak ne bi mogel postati. Vsak ima pravico do osebnega razvoja, tudi on jo je imel. Moja pravica pa je bila, da sem rekla stop, ko je njegova neodgovornost in neodraslost postala preveč moteča in je trajala predolgo.
Le v mlajših letih in mogoče v študentskih časih smo v zvezi brez nekih pričakovanj, kasneje pa nedvomno. Pričakovala nisem nič nemogočega, to je priznal tudi sam. Enostavno se ni mogel upreti mami, to je to. Zamenjal me je za mamo. Je zdaj moje razočaranje bolj razumljivo?
ZvezdicAa wrote on 12.07.2007 at 10:45:34:Ne, v mojih očeh ni opravičila za to, da si slabič, labilen, nezmožen braniti se, ipd. Imel je več kot dovolj časa, medtem sem jaz iskala sebe in se poglabljala v najino vezo in kaj nama pomeni, ter če ne bi imela nekega optimizma, tudi ne bi nadaljevela... Vseskozi sem se zavedala kaj delam in kam greva, dala sem vse od sebe, kar človek lahko da, zato mi pa zdaj ni žal in lahko grem naprej. Obžalovanj ni. Je le razočaranje.
Ni opravičila, da si izguba. Vsak lahko naredi nekaj iz sebe, izgovor "sem, kakršen sem" je najbolj zgrešen izgovor od vseh. Lahko si boljši! In zakaj ne bi postal boljši, če vidiš, da bi ti to prineslo zadovoljstvo in srečo poleg nekoga, ki ti greje srce? Zato ker je mama tako rekla??
Rekel je, da boljše ženske še ni spoznal, da me ljubi in da me obožuje, potem pa spakiral in šel k mami. Ne govori mi, da nimam pravice biti razočarana.
Veš, kaj!?
Pravico imaš, da si kar hočeš in kakorkoli hočeš, da govoriš in pišeš ravno tako, da prihajaš ter odhajaš kadarkoli se ti poželi …
A samo do meja drugega oz. drugih. Tako kot on, Devi, jaz …
Zato lahko še kar naprej in celo nadaljnjih osem let cepetaš na mestu in tuliš, da niti slučajno ne obžaluješ, temveč le razočaranje furaš.
Monada! Spet ena, ki bi rada brala samo sebi enake.
Quote:
obžalovánje - 1) neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega 2) čustvena prizadetost, žalost zaradi česa 3) nezadovoljstvo, nejevolja
razočáranje - neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj
razočárati - vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj, pričakovanj
obžalováti - 1) čutiti, izražati obžalovanje 2) čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa 3) tožiti, tarnati
Za začetek, če se greš v odnosih trgovino, je koristno (in lažje, pa še kaj), če upoštevaš zakone, ki v trgovinski menjavi veljajo. Kajti, če jih ne, se zgodi kar se je:
"ZvezdicAa je v trgovini kupila ZvezdakAa, ki sicer ni povsem ustrezal njenim pričakovanjem - bil je, citiram, "slabič, izguba, neodgovoren, neodrasel, labilen …" Glede na to, da sta bila oba v študentskih letih, si je Zvezdica zadala, navkljub vsem njegovim omenjenim pomanjkljivostim, da ga bo ljubila z dušo in srcem, saj bo zaprmej drugačen, boljši postal, kajti ona premore dovolj vsega potrebnega, vključno z optimizmom, iskanjem in poglabljanjem vred! In se, revica, osem let matra, daje vse od sebe, apelira na Zvezdaka, da lahko postane boljši, kajti ni opravičila, da je izguba ino podobno, kot tudi ni opravičila za to, da ne bi kaj naredil iz sebe ... In falirancu Zvezdaku takšno vztrajno gretje njegovega srca ne prinese ne zadovoljstva ne sreče ob Zvezdici in z njo, zato - po osmih letih (!) - spoka kufre in gre. Zvezdica, najprej onemela od presenečenja, da se ji je kupljeni izdelek vrnil nazaj v štacuno oz. reklamiral kar sam od sebe, pa zdaj tuli; a ne od obžalovanja, ona tuli od razočaranja!"
Skratka, ker ti gre dokumentirano počasi, še dve skrajšani verziji: Ona je kupila ročni sesalček za sesanje drobtinic z mize. In ker ji v osmih letih iz njega ni uspelo narediti sesalca, ki bi odlično in hitro sesal tudi tla in preproge, zdaj razočarano pizdi na sesalec, ki je imel sicer vse preddispozicije za razvoj … a jih ni izkoristil. Skratka, če fičo ob osemletnem prigovarjanju in pomoči lastnika ne rata mercedez, je kriv fičo, zaprmej ne razočarani lastnik. Uf …
In za konec … Ma, ja, saj vem, prava pizdarija je, ko si enkrat pač moraš priznati, da ima res in vsakdo pravico do osebnega razvoja; a zgolj v sebi lastnem tempu, v sebi lastni smeri in na sebi lastne načine; dobesedno. In še hujša je, ko se ti zasvita, da lahko spreminjaš zgolj in samo sebe, ne pa drugih.
To, da pa si drzneš napisati, da "ni opravičila, da je nekdo izguba", da "nisi pričakovala nič nemogočega" in podobne nebuloze, je pa višek nesmislov, arogance, nadutosti in še česa ter kaže zgolj na staro dejstvo, da res ni omejitev, je le omejenost; lastna. In da je (bil) "dan ljubezni", kaj šele ljubezen, miljama daleko …
In, ja, še vedno velja: "One always need two to tango".
Pa srečno,
ARS