Sem brala zadnjič v Oni nek intervju z bivšim zasvojencem pa me zanima vaše mnenje o napisanem...(sem spraševala že na nekem drugem forumu in se debata nekako ni razvila, tako da nisem dobila zadovoljivega odgovora)...Del intervjuja sem pretipkala za lažje razumevanje:

V: Pri večini zasvojencev se iščejo vzroki v otroštvu, vi, zanimivo, poudarjate, da tisto, zaradi česar ste sklenili mračen posel s heroinom, ki ste mu za več let prodali svoje življenje, ne spada v ustaljene predstave o vzrokih zasvojenossti.


O: Zakoreninjena so stereotipna prepričanja o izkušnji zasvojenosti kot podaljšku negativnih izkušenj v otroštvu. V mojem življenju tega ni bilo. Družinsko ozračje je bilo ugodno, oče in mama sta se imela rada, dajala sta mi veliko pozornosti in topline, hodil sem v vrtec, se igral z otroki, v osnovni šoli sem bil odličnjak, esperantist, karateist, odbojkar, plavalec, smučar, zanimali so me fotografija, potopisi, literarno ustvarjanje. V vsem tem sem se dobro počutil. Skratka, nobeni kavlji ne štrlijo iz mojega otroštva in zgodnjega mladostništva, na katere bi lahko obesili vzroke za razvoj odvisnosti. Ko pa me je življenje poklicalo v prve bojne vrste-pri dvanajsti
h, trinajstih- ko bi si moral naložiti več odgovornosti lastne rasti in razvoja avtonomnejšega človeka, sem se odgovornosti prestrašil. V zavest so začela vdirati hrepenenja, povezana z erotiko in drugimi odnosi, ki so pridobili pomen kot organizator samopodobe. Ker so bila hrepenenja močna in pomembna zame, jaz pa sem se jih bal, da jih ne bom uresničil in se bom moral sprejeti v slabši podobi, kot sem bil pripravljen, sem začel bežati. Bal sem se tvegati, sprejeti odgovornost zase in vstopiti v nove, zahtevne izzive, brez tega pa nisem mogel zadovoljiti svojih vse agresivnejših potreb. Namesto resničnega in ranljivega sebe sm v odnosih začel ponujati maske, ki so zagotavljale kratkoročne zadovoljitve in prinašale mnogo gotovosti.



Kaj vam pade na pamet ob tem branju... Meni osebno razvajenost, saj v članku ta bivši zasvojenec navaja strah pred tveganjem, strah pred odgovornostjo do sebe, itd, kar se mi zdijo tipični znaki razvajenosti.... Menim, da se celo veliko zasvojenosti (tudi drugih, ne samo kemičnih) razvije ravno zaradi tega, čeprav je nekako na zunaj videti urejeno družinsko okolje...mogoče se motim, mogoče vidite še kaj drugega...?

Zanima pa me tudi to, ali mislite, da lahko zasvojen postane res nekdo, ki je imel kvalitetno/optimalno otroštvo, ali moramo vzroke res vedno iskati v družinskem okolju?

Lepo se imejte in hvala za vaša razmišljanja.

Kdo razvaja otroke? Najprej njihovi starši (ali skrbniki) pa potem ponavadi še stari starši...pa konec koncev ves sistem je že zadnje cajte postal premisiven (čeprav na trenutke izgleda prav kontra)... Glavni pa so po moje starši...Zakaj v bistvu te to sploh zanima?

Ta 'drug' forum je iskreni. net...krasen družinski forum...za velik naučit se...

Eeej, pr'jatli , imam ravno te dni opravka z podobnim "scrkljancem" , ki so ga na srečo odvadili od drog, čeprav so bile grooozne muke . Sicer gre temu tipu sedaj bolje, pa vendarle še ne dovolj  . Sicer pa je še mlad , okrog 25 let . Še ima nekaj časa    
Lep pozdrav by Boštjanko , čaw ...