mislm, da prevec pricakujes od nas.. ker ce bi vedl odgovor na tvoje vprasanje bi vedl, kako spedenat svoje zivljenje
ampak - verjemi, da nisi sama v tem svojem misljenju in da nas je se ogroooomno, ki iscemo odgovore na vprasanja in bluzimo nekje med sreco, osamljenostjo, veseljem, zalostjo in se stotimi obcutki k se saltajo ampak cist kokr jim pase
ne, ne znam ti odgovorit, lahko ti pa povem, da me spomns name par let nazaj. in tole s starsi in s prijatlji mi je tolk zlo znano... ampak, ce ti kej lahko zagotovim je to, da NE, ne bos ostala v tem. ne bos se vecno vrtela v tem obcutku zacaranga kroga. js sm se tud bala, da bo to vecno, ampak ni.
men je pomagalo predvsem dejstvo, da sem se resnicno zacela zavedat, da je enkrat treba odrast in postat odgovoren za svoje zivljenje. uf, to se slis mal grozno
ampak, recimo glede starsev, sem jih parkrat gledala in zacutila, da so mi dal, kar so mi pac lahko. dolocenga obnasanja sta se naucila od svojih starsev in me vzgajala tko kt sta sama razumela, da je najboljse. in sm si misnla, ok to je to. dala sta mi, kar sta mi, dobre inslabe stvari, zdj je pa na meni, da pocas zacnem risat svojo pot. cutla sm kot da se pocas poslavljam od njiju, ne (samo) fizicno, ampak v svoji glavi. brez jeze, brez zalosti, samo z enim velikim obcutkom hvaleznosti.
in ves kaj - strah me je blo ko eno kravo
takrat mi je blo sele jasno, da se v zivljenju tko zlo bojim... ves, men se je zdel hecno to, da sem vedno misnla, da ko se bom osvobodila vseh teh svojih negativnih vzorcev in stvari iz preteklosti, da bom potem koncno srecna. ampak takrat je bla sele jeba. ker ko se zavedas, da imas ves cas na tem svetu, vse priloznosti, vse sanje in da so ocene drugih ljudi, tako kritike kot pohvale, samo nacin, kako vidjo ljudje tebe... in da to nisi ti, da si postavljas svojo lastno ceno, svoje sanje, svoje vrednote in kriterije, takrat se pocuts tko neverjetno osamljenega, situacija pa zelo zelo srhljiva. ker ljudje radi jamramo, da so nas drugi zajebal, ampak ko pa dobimo priloznost, da se izkazemo sami, pa zmrznemo. ker nas je enostavno strah.
je pa tud lepa prednost tega, po drugi strani pa ni lepsga obcutka od tega, da mas life v svojih rokah, ker se nehas enacit s stvarmi k so ti ble vbite v glavo. jst sm za solo dojela, da sola nism jst. ocene niso enako jst. in ce sm dobla 5ko al pa 10ko na faxu nism zganjala cirkusa glede tega. naucila sm se bit potrpezljiva sama s sabo in predvsem do sebe. ko nism nrdila izpita, sem si rekla, ah, ga bom pa naslednjic. in ko ga spet nisem , ah, sej je se en rok tuki. in se zdej, ce si za ksno stvar recem, da jo bom jutr pa res nrdila in je pol ne nrdim, si recem, ej, jutr je se en dan. ne bit tko zahtevna do sebe. ker velike stvari se vedno delajo po korakih. in ce jih drugi delajo v skokih, ok, naj jih, to ne pomen, da sem slabsa. to pomen, da jih pac jst delam po korakih. in to so moji koraki, moje zivjenje. in nikoli nikoli nikoli in se stokrat nikoli se ne primerjaj z drugimi. VEDNO so stvari, ki jih ljudje delamo eni pocasneje, drugi hitreje. bistveno pa je, da ostajas na svojih tirnicah in prides do konca tega, ka zelis. nobena kritika, obsodba ipd. te ne sme iztirit, ce te, si sama kriva za to, zato ostajaj pri prepricanjih, ki jih imas, pri stvareh, ki jih ljubis, ne glede na to, kaj drugi recejo.
ker ti nisi enako sola, nisi enako potrditve. to nisi ti, to je samo tvoja fikcija v glavi. in si ze popolna cisto taka kot ze si in ne rabs bit cisto nic drugacna. ce pa hoces bit, si pa dej priloznost. ne se takoj potlacit dol. ves kolk stvari sm js v zivljenju nrdila tko, da sm nrdila en sam bogi korakec naprej. in pol spet tri nazaj. in pol dolg nobenga pa spet enga naprej, ampak tokrat samo dva nazaj. in sm pocas ko ena mravljica korakala naprej
in ves kaj, sele po parih letih se mi je dogajal, da so stopil do mene ljudje, za katere si nikol nisem misnla, da bojo, in so mi dal priznanje al pa samo en lep moment. ampak sm bla vesela.
in ce misls, da je preteklost tista, ki te ovira, ti morm na zalost povedat, da, vsaj po moji izkusnjah, ni tko. preteklost je idealna, ker se lahko veselo valjamo v njej kadar nam pase in nam daje en varljiv obcutek varnosti - jst ne morem vec zaupat ljudem, ker sem bla v zivljenju razocarana - ne prenesem obcutka poraza, ker so starsi od mene vedno veliko pricakoval - ne spostujem se, ker sem bla v zivljenju vedno ponizana. in bla bla bla.
pa ni tko. vsi vemo, da ni tko. samo tko fajn se je delat zrtev zato, da nam ni treba nc narest. pocas te zivljenje vedno bolj potisne v ospredje in te vedno bolj osvobaja okvirov od katerih smo vedno manj odvisni. lej, js ko sm bla mala, sm si vedno zelela bit odrasla, ker bom pa "takrat res lahko zivela kokr bom sama hotla". in ko sm koncno dosegla vse pogoje, da se osamosvojim na polni crti sm se ustrasla.
in to je tisto. ce se hoces znebit preteklosti in bit v sedanjosti mors vedt, da realnost in odpuscanje hodta z roko v roki. in prej al slej bos mogla odpustit drugim, predvsem pa sama sebi in se imet vedno bolj in bolj rada in verjet vase, da bos pocas odpeketala iz preteklosti v sedanjost. to, draga moja, je pa umetnost s katero se vsi ubadamo. ampak je vredno.
drgac pa mislm, da te se ogromno dobrega caka v zivljenju in da imas zelo zelo lepo dusico... je lepo, da si nas spomnla, da so se taki ljudje med nami