Poet wrote on 03.04.2007 at 15:09:07:

Če bi beseda pundit izvirala iz besede pun, potem bi se lahko morda lahko celo strinjal s tabo, ampak, ko sem šel preverit v slovar, se mi je zazdelo, da naziv bolj ustreza tebi, jest se recimo za razliko od tebe nisem nikjer naslanjal na kakšne vede in druge hindujske nauke, pravzaprav čisto odkrito priznavam, da me niti preveč ne zanimajo. Niti me ne zanimajo takšni bude, ki se radi pretepajo s palicami.

bp

Poet wrote on 03.04.2007 at 13:19:03:


Ramana Maharshi: Avarana (prekrivanje) ne prekrije posameznika v celoti. Ta še vedno ve, da je. Vidi svet, toda ne, da je le Brahman. To je luč v temi (ali znanje v nevednosti).

Torej zavest o lastnem obstoju je božanska iskra, ki jo prekriva projekcija telesa, miselne nesnage in celotnega vesolja. Celotno vesolje in vse kar se najde v njem je le projekcija pred tem "občutkom obstajanja", ki je zavest, ki je zdaj zadušena s strani uma. Čeprav ne maram krščanske terminologije bi tu lahko rekli duša - zavest, ampak samo v tem primeru.

Za ljudi v času kali yuge je najbolj primerna tehnika osvobajanja petje božjih imen in zvok/svetloba meditacija. Toda Vichara (poizvedovanje) je najbolj direktna in najbolj osnovna metoda. Gre se za spraševanje "Kdo sem", zakaj to je bistvo celotnega problema. Ta mali jaz, "ego", proizvaja vse predmete, vse osebe. Celotno vesolje in vse kar v njem obstaja obstaja zaradi jaza/ega. Če začnemo poizvedovati kdo ali kaj ta "mali jaz" je, se le-ta razblini v nič, ker sam po sebi sploh ne obstaja. Potem izgine tudi vsa projekcija.

"Jaz sem" je torej začetek vsega. V življenju nam ni potrebno storiti nič drugega kot le odkriti kdo ta "jaz" sploh je. Za vas ne vem, ampak jaz sploh ne vem, kako sem prišel v to kreacijo. Ničesar pred mojim rojstvom se ne spominjam, kako sem prišel sem, kaj naj bi sploh počel. Bil sem kar vržen v to pojavnost in zdaj naj se kar znajdem kot to najbolje znam.

Pri vseh treh stanjih - budnosti, sanjah in globokem spancu - zavest o sebi še vedno obstaja in bo obstajala tudi po smrti. Zato vse kar imamo v življenju (in smrti) je le občutek lastne eksistence, katero iluzija Maje ne more v celoti prekriti - in to je tisto najbolj pomembno. Da v celotnem vesolju, ne glede na to kako slabo nam gre v življenju, kako smo šibki in nesrečni in vse kar je narobe z nami in celotnim svetom - tu vedno in povsod obstaja zavest o lastni eksistenci, ki ni od uma ali telesa. In to je edini pristan v celotnem stvarstvu.

Poet wrote on 07.04.2007 at 12:35:04:


Poet, kako konkretno se ti osebno boriš s svojim umom? Res me zanima.

Besedna zveza "boriti se s svojim umom" mi gre sicer kar mal težko izpod prstov ker se mi ne zdi smiselno boriti se z delom samega sebe. Kaj praviš na integracijo vseh delov sebe, kjer vsak del služi svojemu namenu? Ergo um kot orodje, ne kot poglavar. Pa vendar je um kar visoko v hierarhiji: mind over matter, passion/feelings & emotions.

Kabala bi ti bila všeč. Je usmerjena v razvoj abstraktnega/simbolnega/višjega uma. Ta je večen, del individuma, za razliko od logičnega uma/intelekta, ki je del osebnosti in kot tak minljiv/zamenljiv.

Kontrola uma, ja. Bolj ali manj uspešno prakticiram, vaja dela mojstra.

Željam se ne gre na silo odpovedat. Naj minejo same od sebe. Ne vse, kakšna mora pa že ostat, ane.

Ljudje smo si različni, vsak ima svojo pot. Pa nič bat za druge, življenje samo po seb poskrbi za evolucijo. Vsako življenje je svojevrstna izkušnja, ki jo človek za svoj razvoj potrebuje. Nobeno življenje ni zapravljeno. Poskušaj odmisliti, da je čas linearen in si predstavljaj, da se vsa življenja dogajajo hkrati. To postavi vse v čisto drugačno perspektivo.

---

And now, the end is here
And so I face the final curtain
My friend, I'll say it clear
I'll state my case, of which I'm certain
I've lived a life that's full
I traveled each and ev'ry highway
And more, much more than this, I did it my way

Regrets, I've had a few
But then again, too few to mention
I did what I had to do and saw it through without exemption
I planned each charted course, each careful step along the byway
And more, much more than this, I did it my way

Yes, there were times, I'm sure you knew
When I bit off more than I could chew
But through it all, when there was doubt
I ate it up and spit it out
I faced it all and I stood tall and did it my way

I've loved, I've laughed and cried
I've had my fill, my share of losing
And now, as tears subside, I find it all so amusing
To think I did all that
And may I say, not in a shy way,
"Oh, no, oh, no, not me, I did it my way"

For what is a man, what has he got?
If not himself, then he has naught
To say the things he truly feels and not the words of one who kneels
The record shows I took the blows and did it my way!

Je imel Albert zares prav - če hočeš neomejenost jo takoj dobiš v človeški neumnosti...

Poet wrote on 09.04.2007 at 10:43:58:



Ja, se spomnim. Trenutno bolj delam na tem, da bom sam srečen... Ironično... Pa mi je trenutna situacija neprimerno ljubša kot tista takrat. S to razliko, da sem medtem postal bogatejši za par spoznanj. Ignorance is bliss. Preprosti cilji, preprosto življenje, pa je človek hitro srečen oz. pojma nima, da je nesrečen/neizpolnjen. Kot vidiš je vse relativno, ane, predvsem pa sreča... Zato se nima smisla sekirat za druge. Mogoč so celo srečnejši kot ti.

Da, se popolnoma strinjam z obema. Kdor se ukvarja z drugimi ljudmi pač sam hrani svoj ego/um/pomembnost, svojo vizijo o sebi kot "svetniku" in podobno. Poleg tega to prav lepo odvrača pozornost od lastnih težav in napak.

....zato, ker hočem ,da postane to resnica.....da moja iluzija postane resnica.