M.L.
|
Beseda svoboda je v tem svetu zelo izkrivljena, saj duhovno slepi ljudje ne morejo dojeti bistvenega pomena besede svoboda. Slepota je večini človeštva zastrla pogled na resnično svobodo, katera pa je lahko samo notranja svoboda v človeku in ne neka zunanja posvetna svoboda, katero si lahko kupujemo ali s silo prilastimo. Vsekakor obstaja samo ena svoboda in to je notranja duhovna svoboda človeka.
Kot se reče, da ni vse zlato kar se sveti, tako ni vsaka svoboda prava svoboda. Navidezna svoboda pritegne slepe ljudi, ampak ravno v tej navidezni svobodi tiči ujetost. Tako postane slepi človek suženj svojih napačnih dejanj, in to tako dolgo, dokler ne spregleda in spozna kaj vodi v ujetost in suženjstvo. Večina duhovno slepih ljudi sploh ne vedo, da živijo ujeti in so suženj svojega početja, ampak z nezadovoljstvom krivijo in tarnajo nad vsemi drugimi ljudmi za svoje težave in velikega bremena, ki ga morajo nositi. Drugi slepci spet hlastajo za materialnem premoženjem, misleč da si bodo s tem prilastili svobodo, ampak bolj kot garajo in sleparijo za večje in večje premoženje, pa vendar prave svobode nikakor ne morejo doseči. Imajo le navidezno svobodo v kateri pa ni miru, spokojnosti, ljubezni in zadovoljstva.
Svoboda zahteva zrelost, ta zrelost pa je sestavljena iz več lastnosti kakršna so; skromnost, resnost potrpežljivost, marljivost, odgovornost, volja, spoštovanje, modrost in ljubezen, vse te lastnosti mora človek obvladati, če hoče doseči pravo svobodo. Dokler človek ne obvlada vseh teh lastnosti je še vedno suženj in živi v ujetosti, seveda pa nekateri bolj nekateri manj, odvisno koliko teh lastnosti so že obvladali. Predvsem pa je pomembno to, da človek spregleda in se poda po poti obvladovanja teh lastnosti, ki vodijo v resnično pravo svobodo, potem se lahko tudi že nadeja in veseli svobode.
Ko človek postane resnično svoboden, mu je ne more nihče več vzeti, tudi ne z fizično prisilo ali pa celo z usmrtitvijo.
Pa lep pozdrav.
|