15 O Dete,
Zavrženo, osovraženo in pregnano,
V prezir poteptano,
Ne vredno ljubezni?
Pridi! Pridi k meni!
Kajti jaz, jaz si te želim,
Želim neskončno in iz vsega srca!
Kakor nevesta svojega ljubega v trepetanju ljubezni te čakam,
Tebe, tebe, tvojih poljubov
In vročih dlani pletočih slajše objeme od vsake sladkosti…
Oh, vzemi me že,
In naj laž, ki je razklala zemljo na dvoje,
Izgori v plamenih najine strasti
O Pan, io Pan, io Pan…
O Snežno Beli Kozel,
O ljubi Bog,
Mar ljubiti pomeni,
Ljubiti le izbrane?
Je mar greh iskreno se radostiti,
In ljubiti svobodno v neskončni lepoti tvojega stvarstva tu in zdaj?
Ah, naj obnemi moja pamet,
Naj vodi in govori le srce,
K meni, k meni,
O Pan, io Pan, io Pan…
K meni, kajti jaz, jaz si te želim,
Želim neskončno…
Objemi me!
Poljubi me!
Vzemi me…
Tako je moja pamet obnemela in moje golo telo se je zgrudilo pred oltarjem Resnice. Stal je pred menoj, njegove oči pa so nepremično zrle vame. Bil je lep kakor sanje o izgubljenem raju, ki se dviga iz ruševin padle palače tiranije. Povsem preprost in resničen, kajti njegova podoba ni bila kakor maska ljubimca, ki si jo nadeva nečisti v svojem sramovanju samega sebe, temveč je njegovo srce kakor podivjano in brez sramu bilo, slava, slava resnici, ki se nima česa bati…
Nato me je iz cvetja dvignilo v njegov objem in vsa njegova sladkost je strastno prodrla vame. Kakor slapovi silnih rek sva se zlila v Eno in izginila v kriku zanosa, odi
RESNICI 7 in LJUBEZNI 8...