Če se ne odločaš svobodno, si suženj.

Kakšno leto in pol nazaj se je zgodila Oranžna revolucija. Ukrajinci so družno spodbili Viktorja Janukoviča in njegovo komunistično/prorusko/kučmoljubo zapuščino ter se podali v krasni novi svet Zahoda, svobode in kokakole. A po mnogih prerekanjih je na zadnjih parlamentarnih volitvah dobil mandat za sestavo vlado - Janukovič. Če si hočemo malce bolje razložiti ta pojav, se moramo obrniti k parafrazi Lacanove "teorije" (ali kako naj temo rečum: psihoanalizemu? teoremu?) prisiljene izbire. Postavite se v kožo ukrajinskega ljudstva: na demokratičnih volitvah imate, v grobem rečeno, izbiro med blokom Julije Timošenko, stranko predsednika Viktorja Juščenka in Janukovičeve socialiste. Veste, da ste si prejšnjo zimo priborili Svobodo, ter da se morate na teh volitvah odločati v skladu s tem: svobodno. Torej, nujno boste morali izbrati Timošenkovo ali Juščenka - kar pa se po dialektičnem preobratu izkaže za nesvobodno dejanje. Če boste namreč hoteli voliti za svobodo, boste morali namreč voliti samo opcijo, ki reprezentira nesvobodo: Janukoviča. Če bi namreč volili Juščenka ali Timošenkovo, bi volili v skladu s principom nujnosti - iz svobode bi volili svobodo. Torej, bili bi nesvobodni. Zato je paradoskno (in v tem se skriva Lacanova logika prisiljene izbire) edina svobodna odločitev odločitev za nesvobodo samo. Svoboda je spoznanje nujnosti, kot je že opazil Spinoza.
No, lahko rečemo, da so Ukrajinci pričeli pogrešati socializem, ali pa da so nasedli manipulacijam Janukoviča in druščine, a to so empirične nepomembnosti: s svojo izbiro so v resnici (ki se je mogoče sami ne zavedajo) demonstrirali dialektično igro svobode in nujnosti.

Kaj nam pove ta politična epizoda? To, da demokracija operira s svobodo, drugačno od primitivne svoboščini v duhu liberalizma: svobodo, ki ne pomeni zgolj nemoteno delovanje v skladu z lastnim interesom, temveč v prvi vrsti svobodo, ki vseskozi preverja svojo lastno možnost in pogoje. To je čista, revolucionarna svoboda, ki jo zasledimo v politiki Robespierra in Kantovi etiki (ali, mračneje, v Stalinovih čistkah). Svoboda v tem emfatičnem smislu besede nenehno preizprašuje samo sebe, teoretizira o svojih pogojih in preizkuša meje svojega učinkovanja. Ko narediš nekaj iz te svobode, to ne storiš zato, ker si tako hotel, ker so bili to tvoji interesi, ali zato, da bi postal, kot pravi mantra današnje politike, mali podjetnik, temveč zato, da bi potrdil, da je to dejanje samo svobodno.

(težava: poveličujejo(te) življenje ne pa duha)

Pa še okrog splava: za kler  je začetek človeškega življenja najprej  teološko vprašanje, ker  življenje daje bog, ta je prva in najvišja avtoriteta,  ki podeljuje svetost življenju. Tko da verniku je svetost življnjeja pogojena s tem, koliko svet je zanj bog.  

Težava je takoj, ko se karkoli poveličuje: da nekaj poveličuješ, moraš na ta račun nekaj drugega zaničevati, oziroma moraš dati nekemu določenemu delu celote prednost pred ostalimi deli celote - situacija je absurdna, saj je jasno, da je celota vedno večja in veličastnejša od svojih delov, pa vendar je brez vseh njenih delov ne bi bilo; absurdno je že, če celoto poveličujemo nad njene dele, še bolj pa je absurdno poveličevati nekatere dele nad druge...