Quote:
Jaz nekako ne morem dojet oz. sprejet, da bi izključno po Njegovi milosti obstajala. Kaj pa jaz? Spomnim se svojega rojstva: namreč zbudila me je resda energija med staršema, čigava odločitev, da "grem" pa je bila, je pa zelo težko, če ne nesmiselno definirat, ko si eno.
Zakaj tako poveličevati naš obstoj, da bi ga morali videti kot Njegovo milost? Lahko smo tud zgolj njegova nečimrnost.
bi mi obstajali če ne bi bilo naših staršev ? bi obstajali če ne bi bilo hrane, zraka, vode, sonca, lune, materialne kreacije, itd ?
Vede pravijo da ja. ker mi nismo to vednospreminjajoče se materialno telo, ampak spiritualna duša, čista zavest ki je kategorično različna od materije.
to, da obstajajo spiritualne duše, materialna telesa, ljubezen, sonce, (omejena) svobodna volja, celotna materialna kreacija itd...lahko jemlješ kot Njegovo milost, lahko pa tudi ne. lahko si hvaležna za to, lahko pa tudi nisi. noben se ne more odločit/sprejet/dojet tega namesto tebe. drugi so lahko samo instrument s katerim lahko spoznaš. in tako je tudi prav, ker ljubezen ne pozna prisile. je prostovoljna.
brez predaje ni ljubezni, niti v duhovnem smislu niti v materialnem. brez ljubezni pa ni zadovoljstva. brez zadovoljstva je trpljenje.
Hari bol.
Home
Pages: 
