|
Petra.
|
(nadaljevanje s prejšnje strani)
Zakaj je cepljenje tako nevarno?
1) Cepiva vbrizgavajo pod kožo ali v mišico, zato pridejo neposredno v kri. Ta pot vdora mikroorganizmov v telo je popolnoma nenaravna, saj se mikrobi izognejo prvemu obrambnemu mehanizmu imunskega sistema. Običajno mikrobi vstopijo v telo preko respiratornega ali prebavnega trakta. Telo ima pri takem vstopu na voljo celo vrsto obrambnih mehanizmov, pri vdoru neposredno v kri pa se virusi in bakterije tej obrambi izognejo. V mnogih primerih virusi ostanejo v telesu doživljenjsko in imajo neoviran dostop do vitalnih organov.
2) Da bi viruse in bakterije oslabili, jih proizvajalci gojijo na živalskih tkivih (npr. opičjih, piščančjih, pasjih, govejih) in deli teh tkiv ostajajo v cepivih. Tako otrokom v kri vbrizgavajo tuje beljakovine, ki lahko povzročijo hude reakcije (anafilaktični šok, alergije). Še več: že leta 1971 so odkrili, da lahko postanejo tuje molekule DNK in RNK del človeškega genetskega ustroja, če pridejo neposredno v kri. Znanstveniki sumijo, da so tako človeške celice spremenjene do take mere, da jih telo ne spozna več kot svoje, ampak kot tuje in sproži se obrambni mehanizem proti lastnemu tkivu, kar povzroči avtoimunske bolezni (npr. multipla skleroza, artritis, diabetes).
3) Cepivom so dodane toksične spojine (adjuvansi, konzervansi, emulgatorji, antibiotiki). Nekateri dodatki so izredno toksični ali celo karcenogeni: npr. timerosal (derivat živega srebra), formaldehid, aluminijev hidroksid. In vendar jih s cepljenjem redno vbrizgavajo v kri popolnoma zdravim otrokom.
4) Poleg znanih dodatkov so lahko v cepivih še nezaželjeni "kontaminanti", ker so v cepivih živalske celice, ki lahko vsebujejo različne viruse. Znano je, da so v 50. in 60. letih v ZDA cepili 98 milijonov ljudi s cepivom proti otroški paralizi, ki je slučajno vsebovalo opičji virus SV-40. Ta virus močno oslabi imunski sistem in povzroča podobne simptome, kot jih poznamo pri AIDS-u. Znanstveniki sumijo, da virus povzroča rakasta obolenja. Očitno je sum opravičen, saj v ZDA ugotavljajo, da je SV-40 prisoten v praktično vsakem možganskem tumorju, ki jih odstranijo bolnikom.
Kaj pa učinkovitost cepiv?
Statistični podatki kažejo, da cepiva pri iztrebljanju nevarnih nalezljivih bolezni niso imela praktično nobene vloge, če sploh kakšno. V Angliji je smrtnost otroških bolezni med letoma 1850 in 1940 padla za 90% (smrtnost zaradi ošpic za 97%), še preden so uvedli kakršnokoli množično cepljenje. Menim, da spodnja slika ne potrebuje komentarja. Prikazuje statistične podatke, ki kažejo, da na skokovito zmanjšanje števila smrtnih primerov cepljenje očitno ni imelo nikakršnega vpliva:
Bubonska kuga in škrlatinka, ki sta v prejšnjih stoletjih kosili smrt med svetovnim prebivalstvom, sta praktično izginili popolnoma brez cepljenja. V razvitih državah sta praktično izginila tudi kolera in tifus (za bolezni sicer obstajajo cepiva, vendar so neučinkovita). V ZDA nikoli niso rutinsko cepili proti tuberkulozi, vendar je ta sama od sebe postala redka bolezen. Epidemiološke študije v Indiji in ZDA so pokazale, da je učinkovitost cepiva proti tuberkulozi 0%. Še več, cepljeni pogosteje zbolevajo za tuberkulozo.
Obolevnost in smrtnost zaradi otroških nalezljivih bolezni se je zmanjševala skupaj z izboljšanjem higienskih in sanitarnih razmer, zmanjševanjem revščine, boljšo prehrano, razmahom centralnega ogrevanja ipd. V evropskih državah, ki so odklonile cepljenje proti črnim kozam, se je obolevnost manjšala vzporedno z drugimi državami, ki so uvedle obvezno cepljenje. Dejstvo potrjuje tudi poročilo Svetovne zdravstvene organizacije, ki razkriva, da obolevnost in smrtnost v nerazvitih državah sploh nista povezani s cepljenjem ali zdravljenjem določenih bolezni, pač pa sta tesno povezani s prehranjevalnimi navadami in higienskim standardom.
V medicinski literaturi je presenetljivo veliko podatkov o neučinkovitosti cepiv, o čemer priča že veliko število raznih cepiv, ki so jih prenehali uporabljati, potem ko so cepili na milijone otrok širom po svetu. Primer so prva cepiva proti otroški paralizi, ošpicam in bakteriji Haemophilus influenzae tipa B (HiB). Zelo dobro so dokumentirani primeri, ki kažejo, da se obolevnost po začetku cepljenja celo poveča. Naj navedem primer oslovskega kašlja in davice. Epidemije oslovskega kašlja so se začele v nekaterih evropskih državah in ZDA v začetku 80. let (v ZDA so uvedli obvezno DTP cepljenje leta 1978). Npr. obolevnost na Nizozemskem se je vsako leto povečevala. Leta 1996 so imeli že 10-krat večje število bolnikov kot leto dni prej in celo dva smrtna primera. In to kljub visoki precepljenosti prebivalstva. Ko so v 30. in 40. letih v Evropi uvedli cepljenje proti davici, so sledile epidemije. V Franciji se je obolevnost za davico povečala za 30%, na Madžarskem za 55%, v Švici za 300%. Še en primer neučinkovitosti cepiva lahko zabeležimo v nemški statistiki. Leta 1940, ko so uvedli obvezno cepljenje, so imeli 40.000 primerov davice. Leta 1945, ko so bili po trditvah oblasti cepljeni vsi prebivalci, so imeli obolelih 250.000.
V novejšem času je kot kontroverzno znano starejše cepivo proti HiB, za katero je raziskava v ameriški državi Minnesota pokazala, da je popolnoma neučinkovito za otroke mlajše od 18 mesecev (prav ti so najbolj ogroženi). Še več, verjetnost, da cepljeni otroci zbolijo za meningitisom, je 5 - krat večja! Cepivo so sicer izboljšali, učinkovitost in varnost pa se bosta izkazali šele v praksi. Vprašanje je, s kolikšnimi nedolžnimi žrtvami.
Ali obstaja rešitev za dilemo: cepiti ali ne?
Prvi korak k rešitvi je ukinitev zakonsko obveznega cepljenja otrok. V mnogih razvitih državah (Nemčija, Švica, Velika Britanija, Irska, Španija, Švedska, Nizozemska, Avstrija, Japonska, Avstralija) je za razliko od Slovenije cepljenje otrok popolnoma prostovoljno, v nekaterih državah pa je obvezno cepljenje omejeno le na nekatere bolezni (npr. proti tetanusu, davici in otroški paralizi). Izjema so ZDA, kjer je cepljenje obvezno skoraj v vseh zveznih državah, tako da otroci do vstopa v šolo prejmejo kar 33-34 cepiv. Starši se cepljenju lahko izognejo le na podlagi ugovora vesti iz verskih razlogov. Ni čudno, da prav iz ZDA najbolj pogosto poročajo o hudih ali celo pogubnih stranskih pojavih.
Zato bi bilo nujno še enkrat kritično preučiti tako varnost kot tudi učinkovitost cepiv, ki jih pri nas rutinsko uporabljamo. Tiste z najbolj obremenjujočimi dokazi bi morali prenehati uporabljati, kot je to storilo v zadnjem desetletju že več držav. Nova cepiva, ki k nam šele prihajajo, bi morali po tehtnem premisleku uporabljati le za ogroženo populacijo, nikakor pa ne za cepljenje celotne populacije otrok (npr. hepatitis B, norice, pneumokokne in meningokokne infekcije).
Cepljenje je kot vsak medicinski postopek povezano s tveganji, s katerimi bi morali biti vsi starši seznanjeni. Starši morajo imeti na voljo vse potrebne informacije, saj le tako lahko sprejmejo odgovorno odločitev za zdravje svojih otrok. Samo starši morajo imeti končno besedo, saj so oni in njihovi otroci tisti, ki morajo živeti s posledicami lastne odločitve.
mag. Karin Rižner, univ. dipl. biol.
|
Home
Pages: 
