titud wrote on 22.12.2005 at 09:46:53:Saj ti govorim, da če si se pripravljen mučeniško žrvovat za svojo vero in lastno odrešitev pol si sam kot morilc odrešitelj grešnika/nevernika/krivoverca. Tako zavestno pristajnje na žrtvovanje sebe se odzarcalja v zavestnem pristajanju na vlogo sebe kot morilca, zato je abosltana/univerzalna svetost lahko edina varovalka pred tako v bistsvu čisto dosledno interpretacijo zlatega pravila. Svetost življenja, kot jo ti interrpretiraš in kot naj bi veljala za klerično religigijo je polovična/enostranska/dvolična, zato hribar kler prav prek svetosti življenja opozarja na njihovo dvoličnost in ne prek zlatega pravila, zato tud ne vidi reššitve v odpravi svetosti življenja.
Očitno me nisi razumel - povedal sem, da je svetost življenja kot univerzalna popoln blef, blef najprej zato, ker ne more biti vse življenje enako sveto, po drugi strani pa tudi zato, ker ničesar ne rešuje. Ničesar ne varuje - ker je to, da si pustiš storiti škodo v imenu česar koli neumnost.
Vsaj ne vidim, kaj bi lahko reševala - v imenu svetosti življenja, moriti je absurd. Tako v imenu svetosti življenja pusti, da te morijo pa je neumnost.
Po drugi strani pa še vedno sama svetost (kakorkoli jo postavimo) ne pomeni nič - življenje je sveto, mi se pa koljemo naprej...
Svetost je u bistvu nek porok za spoštljivost, vendar pa spoštovanje samo še ni porok za nič.
Hribar jih je samo našel v njihovi nedoslednosti, ker se sami postavljajo v sodnike, kaj ja in kaj ne, medtem ko on postavi življenje na prvo mesto in se loti gledanja s tega zornega kota - u bistvu, če si ga sledi Hribar zagovarja pravico do splava, zato, ker se mora vsak odločati po svoji vesti, u bistvu Hribar samo poskuša kenslati državni (in u bistvu vsakršni) monopol nad življenjem in smrtjo tako da postavlja pravico do življenja na prvo mesto, arbitrarne odločitve pa prepušča posameznikom (Hribar je po srcu anarhist).
titud wrote on 22.12.2005 at 09:46:53:Po moje se smrtna kazen zmerom smatra kot kazen za upor proti bogu/suverenu, pa naj bo ta bog/suveren konkreten kleriški ali konkretno posveten (vodja, kralj, predsednik) ali abstraktno posveten (ljudstvo). Evrospska civilna regija naj bi tovrstno kršitev 1. zapovedi edina presegla ravno z abosultno veljavnostjo svetososti življnjenja, ki ga je postavola za prvega suverana, na prostor, ki ga je zasedal biblični bog.
Smrtna kazen je necivilizacijska, ker producira nove institucionalne morilce (politike, sodnike in rablje) in ker, kot je lepo povedala sinjeoka, vedno obstaja tudi možnost napake - ki je zaradi dokončnosti smrtne kazni ne moremo več popraviti.
(za to, da se kensla smrtno kazen torej obstajajo povsem racionalni civilizacijski razlogi, mimo neke absolutne univerzalne svetosti življenja)
titud wrote on 22.12.2005 at 09:46:53:Organizacijska moč je v njeni suverenosti, zato države svojo suverenost utemljejujeo v aboslutnem suverenu. To so tako države kot rimokatoliški kler dobro vzjemno izkoriščali s tem, da je papež kronal kralje in cesarje in jim s tem podelil participacijo pri suverosti. Napolenovo samookronanje pa je bilo že akt prenosa suverena na ljudstvo, ampak v svojem bistvu še vedno religiozni akt, ki tak ostaja tud v 'evropski civilni regiji', sicer brez posredovanja klera, še vedno religiozen.
Če smo natančni je bil papež vedno lutka trenutne volje najmočnejših vladarjev (če je bilo več enako močnih se je lahko zgodilo, da je bilo tudi več papežev). Kar ne pomeni, da se niso šli svojih zakulisnih igric tudi papeži, vendar pa lahko mirno ugotovimo, da tako suvereni kot so dandanes papeži še nikoli niso bili - čeprav je to najbrž spet samo suverenost na njegovem mini prostorčku (me res zanima kaj bi se zgodilo, če bi na primer papež hotel uveljaviti svojo moralno in versko suverenost in izobčil vse katolike, ki so sodelovali v Iraški vojni, kateri je sicer nasprotoval).
(in tudi pri tem koga bo okronal in koga ne ni imel kaj dosti besede, če bi si Napolen zaželel, da ga papež okrona, bi zagotovo okronal tudi njega...)
uživajte!