Dober članek na to temo v Današnji Sobotni prilogi:
Quote:Miti za drobiž
ŠVAGELJ Tomaž, Sob 03.12.2005
Orodja
Pred prvo svetovno vojno je bil slovenski simbol vojvodski prestol, knežji kamen se je postopoma uveljavil nekoliko pozneje. Prvi je namreč stal na Gosposvetskem polju, na prostem, vsem na očeh, drugega pa so (že 1862. odkupili in) spravili v muzej.
Koroški Slovenci so prestol že takrat imeli za del slovenske zgodovinske tradicije. Pa ne le oni, saj je spomladi leta 1914, za 500-letnico zadnjega ustoličevanja koroških vojvod, prišlo v Ljubljani celo do stavke dijakov, ki so jo organizirali člani tajne slovenske organizacije Preporod. Ker jim takratna avstrijska oblast ni dovolila proslave, so 18. marca izostali od pouka in imeli dopoldne pri frančiškanih spominsko mašo. Policija je reagirala panično, na II. državni gimnaziji so čez dva dni uvedli preiskavo, nekaj stavkajočih aretirali, preporodovce pa postavili celo pred sodišče.
Konstitutivni del obreda
Nesporno je, da sta knežji kamen in prestol tudi simbola koroške zgodovine. To, da se je pri ustoličevanju na knežjem kamnu uporabljal slovenski ali protoslovenski jezik, tudi ni sporno. In z jezikom, piše zgodovinar Igor Grdina, je v slovenskem nacionalnem imaginariju kar najtesneje povezan položaj obeh karantansko-koroških srednjeveških simbolov. Ustoličevalni obred ni ne v 19. stoletju ne kdaj prej zbujal pozornosti samo zato, ker je tako ali drugače oživljal spomin na družbeno pogodbo med deželnim gospodom in ljudstvom, temveč tudi zaradi vloge slovenščine v njem. Ta je bila konstitutiven del ceremonije, ki ga po njegovih besedah ni bilo mogoče ne pogrešati ne nadomestiti (denimo z nemščino). Ker oblastniki novoveške Koroške slovenskega jezika niso šteli za bistveni element deželne identitete, njegove uporabe pa seveda niso pospeševali, je bilo doživljanje obeh spomenikov kot slovenskih znamenj po mišljenjskih standardih 19. in začetka 20. stoletja še toliko bolj logično.
Uporaba slovenščine kot obrednega jezika je bila pač najbolj nesporno znamenje pripadnosti slovenstvu. Zanikanje kontinuitete njenega razvoja od alpske slovanščine zgodnjega srednjega veka do modernega nacionalnega jezika pa je bilo doslej kljub več konkretnim poskusom za lingvistiko pretežka naloga.
Doživljanje obreda kot slovenskega še posebej jasno dokazuje že omenjeni sprejem vojvodskega prestola na začetku 20. stoletja za pravi slovenski simbol. O uporabi jezika na njem sedečih oseb danes, drugače kot pri knežjem kamnu, sicer ne vemo nič konkretnega, toda dejstvo, da so ga Nemci leta 1914 ob slovenskih spominskih slovesnostih »demonstrativno opažili«, je neizpodbitno opozarjalo na njihovo pojmovanje tega simbola kot tujega. Ljubljanski časopis Dan je 6. julija 1914 zaplankanje vojvodskega prestola komentiral takole: »Ker so koroški Nemci sami zabiti – so mislili, da mora biti tudi vojvodski prestol zabit.« Jasneje bi svoje duhovne odtujenosti od njegove tradicije ne mogli pokazati, ugotavlja Grdina.
Veliki gosposvetski zvon
V času mejnih sporov po koncu prve svetovne vojne je kot glavni simbol slovenstva na Koroškem veljal torej bolj vojvodski prestol kot knežji kamen. Simbola sta se prvič izenačila šele decembra 1923 po ljubljanski premieri opere Rista Savina Gosposvetski sen, kasneje pa se je južno od Karavank vse bolj poudarjal pomen knežjega kamna, po vseh relevantnih zgodovinskih virih povezanega z obredno uporabo slovenščine. Prišel je tudi na slikarska platna, upodabljali so ga še zlasti na historicističnih slikah ustoličevanja (Gojmir Anton Kos, Kiar Meško). Šele od leta 1930 naprej se kot slovenski simbol začne pojavljati tudi Triglav, France Brenk pa je 1935. napisal dramo Poslednje ustoličenje, ki so jo uprizorili na Poljani pri Pliberku. Takrat so naredili tudi repliko knežjega kamna, ki so jo razbili šele okupatorji. Ko pa so partizani maja 1945 za nekaj dni osvobodili – ali zasedli, kakor za koga – Koroško, so pri vojvodskem prestolu postavili častno stražo. Z gosposvetskega zvonika je takrat zaplapolala slovenska zastava in hkrati zadonel veliki gosposvetski zvon.
Knežji kamen z ustoličevanjem vred prikazuje tudi znamenita freska Slavka Pengova iz leta 1958 v državnem zboru oziroma takratni republiški ljudski skupščini. Taisti kamen je na knjigi Zgodovina Slovencev Cankarjeve založbe iz leta 1979, pa tudi na ovitku gimnazijskega učbenika zvezne slovenske gimnazije v Celovcu za zgodovino ne le koroških, temveč vseh Slovencev (uradno ga je odobril koroški deželni šolski svet). Itd.
Pri dojemanju in razumevanju simbolne vsebine knežjega kamna in deloma tudi vojvodskega prestola, povzema Grdina, kljub prelomom tako zaradi druge svetovne vojne kot tudi nedavne osamosvojitve ni prišlo do večjih sprememb. In knežji kamen se je leta 1991 pojavil med drugim tudi na takratnih denarnih bonih, kar pa je med nemškimi oblastniki v Celovcu povzročilo pravcati vihar. In zakaj? Zato ker je na avstrijskem Koroškem sredi 20. stoletja prišlo do spremembe in na lepem se je izkazalo, da se ima uradna Koroška za izključno lastnico tega simbola (ki ji je še leta 1914 pomenil toliko kot lanski sneg)!
Nepotreben populistični hrup
Kaj to pomeni, če preidemo s konkretnih primerov na splošno raven? Predstave o zgodovini so, preprosto povedano, realna moč sleherne sedanjosti, saj so vsebovane v današnjih identitetah. S to mislijo Igorja Grdine se najbrž ni težko strinjati. Projiciranje novoveških narodnostnih pojmovanj, in to vseh, ne le slovenskih, v čas pred letom 1500 ali celo v zgodnji srednji vek je seveda anahronizem, torej povsem neznanstveno početje, vendar je po drugi strani enako nevzdržno tudi zanikanje vsakršne povezave med omenjeno davnino in sedanjostjo. Stare identitete so se samo preobrazile v nove, nikakor pa niso izginile. Kontinuiteta tega izročila se nedvo(u)mno kaže »v sferah ljudske kulture, ki je dokazljiva v okvirih folkloristike in lingvistike«. Povedano drugače, novoveška stvarnost se nikakor ni oblikovala v praznem prostoru, brez sleherne tradicije, kar velja tudi za južno Koroško.
Dalje, sedanji populistični hrup na oni strani Karavank je zadeva, pomembna kvečjemu za koroško dnevnopolitično rabo. Zakaj sicer knežjega kamna na svojih evrokovancih ni uporabila Avstrija? Saj je bila prej v EU kot Slovenija in bi to zlahka naredila. Zato seveda, ker je zanj povsem nezainteresirana. Njeno prebivalstvo, razen Slovencev, za domnevno sporni kamen še ve ne, kaj šele, da bi bil to zanjo avstrijski simbol v kateremkoli (tudi najbolj ohlapnem, mitološkem, mitomanskem) pomenu besede. Na svoji državni in vojaški zastavi ima Avstrija tradicionalnega cesarskega orla in ta ji kajpak povsem zadošča.
V Evropski centralni banki zadnje čase resno razmišljajo o ukinitvi kovancev za cent in dva centa. Ne glede na to pa bi lahko državi spričo dolge skupne zgodovine tako knežji kamen kot lipicanca (zaradi katerega pa se tam čez nihče ne razburja!) »evropeizirali« na ta način, da bi ju oba usklajeno uporabili vsaka na svojih evrokovancih. Navsezadnje bi s tem nekaj prispevali tudi k odpravi starih zamer in travm. Bojim pa se, da je to bolj stvar prihodnjih kot sedanjih rodov.
Tomaž Švagelj
http://www.delo.siuživajte!