titud wrote on 10.10.2005 at 19:20:05:Dobr si se poglobu v razmerje med občutenjem in čustvovanjem, pri čemer pa čustvovanje ni zgolj 'podrobnejše imenovanje' občutij in torej bolj zavestna dejavnaost, saj sta tako občutenje kot čustvovanje (in celo mišljenje ) lahko nezavedno, zavestno in samozavedujoče.
Ali se strah samozaveda sebe?
Zavest je vedno intencionalna - je zavest o nečem; samozavedanje pa je zavedanje o zavedanje, kjer je zavest osredotočna na samo sebe.
Čustvovanje je v tem smislu zgolj procesiranje določenih občutij skupaj z njihovimi določenimi objekti.
titud wrote on 10.10.2005 at 19:20:05:Nezavedno na ravni občutenja je npr. ugodje ob presnovi harne, na ravni čustvovanja npr. strah pred globino (in na ravni mišljenje tvorba besed).
Zase lahko rečem, da se zavedam, da je hrana dobra in da uživam, kadar jem in da se zavedam tudi tega, kako mi kaj leži v želodcu. Poskušam se tudi v čim večji meri zavedati tega, kar občutim in kar pomenjujem z bersedami.
titud wrote on 10.10.2005 at 19:20:05:Zavestno na ravni očutenja je dvig srčnega utripa zaradi stresa, na ravni čustvovanja je to plašnost (in na ravni mišljenja npr. vožnja avta.)
Meni se srčni utrip lahko dvigne ne da bi se zavedal zakaj - ker ima srce svoj lasten od možgan neodvisni živčni generator. Plašnost pa je lastnost objekta ne pa občutenje.
titud wrote on 10.10.2005 at 19:20:05:Samozevdujoče na ravni občutenja je nadzor dihanja pri jogiju, na ravni čustvovanja ljubezen do drugega (in na ravni mišljenja npr. reševanje nekega problema).
Pri meni je dihanje del kontrole nad telesom, ki pa lahko poteka tudi brez moje zavestne investicije - medtem ko mišljenje vedno pomeni nek zavestni napor, čeprav ni nujno, da bo ta namera vedno prisotna v enaki meri pa je namera tista, ki proces sproži - za razliko od dihanja, kjer te namere nikoli nisem potreboval. (jogiji so pač stranski produkt amaterizma, del šou biznisa)
titud wrote on 10.10.2005 at 19:20:05:Znimivo, da je človek lahko občuti, čustvuje in misli tako nezavedno kot zavestno in samozavedujoče, torej bi jest duhovne (kontenplacijske/jogijske) tehnike uvrstu na področje samozavedanja lastnih občutenj,
čustveno inteligenco bi umestu v samozvedujoče čustvovanje to je ljubezen/emapatijo kot sposobnot razumevanja občutenja drugih, klasično razumsko sposonsot za reševanje problemov pa bi umestu samozavedujoče mišljenje.
Čustva niso nikoli samozavedajoča - strah se ne zaveda samega sebe, temveč je vsdno subjekt tisti, ki se zaveda.
Misel je lahko nezavedna, vendar kot proces ali kot spomin, misel se ne zaveda same sebe, tisto čemer lahko pripišemo samozavedanje je mišljenje, kot duševni proces (voda ni tok, čeprav je voda tisto, kar teče).
Čustva so podobno kot zavest intencionalna, zavest o čustvih pa je že del drugega procesa (vsaj pri meni).
titud wrote on 10.10.2005 at 19:20:05:Bistveno čustvenega odzivanja je v tem, da nas dela dovzetne za razlikovanje dobrega in slabega v naravnem, socialnem in osebnem prostoru s čimer vnašamo v pojavni svet novo dimenzijo, dimnezijo morale.
Čustva lahko postavimo na nivo nagonskih sodb (za razliko od sodb, ki temejijo na preračunavanju) o tem, kar je dobro/slabo na nivoju osebnega družbenega preživetja, vendar pa se lahko etika/morala katero potegnem od tu okvarja samo z eno stvarjo - preživetjem posameznika/vrste.
titud wrote on 10.10.2005 at 19:20:05:Čustva so pretok informacij na način, da si oseba vzpostavlja svoj vrednostni svet na dimenziji dobro-slabo, vrednote pa so neke vrste arhaična oblika znanja. Čustva so od miselnega reševanja problemov hitrejša in primernejše, ko delovanje zahteva bliskovito odzivanje. Primarna, biloško pogojena čustvena stanje ( jeza in strah, veselje in žalost ter presenečenje in gnus) se v kompleksenem duševnem prostoru interpretirajo v čustvene reprezentacije oz. v vrednote, teh šest primarnih čustev pa generira več tisoč izpeljanih čustvenih stanj. Na tem izredno kompleksnem, v večini nezavednem in v svojem manjšme delu zavestnem in samozavedujočem čustvenem doživljanju počiva vsa naša morala.
Moralna dovzetnost je domena tistih bitij, ki smo zmožna empatije, to je sposobnosti bitja za čustveno vživljanje.
Čustva so del nagonov, ki pripomorejo k hitrejšemu odločanju in tako pripomorejo k povečanju možnosti za preživetje, kot taka jih sicer lahko jemljemo za neko osnovo morale, vendar pa je obratno in tudi morala kot družbeno vzpostavljena zahteva izločanje ali večjo/manjšo kontrolo nad določenim delom čustev s tem, da se vzpostavljajo določene vrednote, ki recimo presegajo cilj preživetja posameznika in od njega zahtevajo to, da deluje proti sebi - v tem pogledu je morala popolnoma izven naravnega spektra. In tako tudi morala pade pod določeno vrsto preračunljivosti, kjer se začne premišljevanje o večjem ali manjšem zlu.
Tu bi se lahko potegnilo določeno analogijo z zakonom, kjer vsi vemo in čutimo, kaj je prav in pravično, na koncu pa zmagujejo boljši pravniki.
uživajte!