Lilith wrote on 19.08.2005 at 19:35:27:Avtor zelo dobro opravi tudi s kontraargumenti v smislu, kako pomemben del zveze je spolnost - da ja moramo to preizkusiti preden je prepozno (jaz take "buče" prav s prezirom sprejmem in imam do tovrstnih izjav zero tolerance) - strinjam se z avtorjem, ko pravi, da je osnova odnos, ne seks in da je v dobrem odnosu vse možno urediti v dobro obeh, zato ne rabimo nič preizkušati. In da če si vzamemo čas spoznati osebo, potem tudi preizkusnega roka življenja na koruzi ne potrebujemo.
Kako pomemben del zveze je spolnost?
Od partnerja, še posebej življenskega, pričakujemo marsikaj. Seks, nežnost, zanesljivost in odgovornost, prodornost in sposobnost, zdravje, sočutje in verjetno še marsikaj drugega. Vsak s svojimi poudarki. In to z vso pravico, saj je ustvarjanje družine in skrb za potomce zahtevna naloga še za par, tako da pri tem vso čast tistim, ki to zmorejo sami.
Nekdo, ki ni sposoben nežnosti, lahko povzroči otroku, ki je krhko in občutljivo bitje, veliko škodo. Podobno velja za vse ostale lastnosti, pri čemer pa je potrebno preveriti, ali je seks morda vendarle izjema.
Obstajata dva pogleda na vlogo seksa v partnerski skupnosti, po enem je seks nujno zlo, sicer potrebno za ohranjanje vrste, po drugem pa je seks tisto vezivo, ki drži partnerja povezana skozi čas.
Človekov spolni nagon je sicer sila, ki jo ni mogoče spravit v naprej predvidene okvire in načrte. Nekatere pojavne oblike spolnega vedenja pa v stabilnih in urejenih družbah niso zaželene. Zapustiti otroke zaradi novega partnerja je nekaj, kar je poskušala sankcionirat marsikatera družba. V zadnjem času, morda zaradi obdobja relativne stabilnosti in blaginje, v kateri je otroke lahko vzgojil že eden od staršev, je v naši družbi tovrsen pritisk nekaj manj prisoten.
Družbena pritisk in prisila je včasih tudi vzrok za nastanek nekaterih partnerskih zvez. Dogovorjene poroke pozna lep kos sveta in časa, kjer si družbenih odnosov niso upali in nekje še vedno ne upajo prepustiti nečem tako nepredvidljivem kot je spolnost.
Poleg spolnosti v vseh njenih pojavnih oblikah tja do zaljubljenosti in družbenega pritiska, se za nastanek partnerske zveze omenja še ljubezen. Kaj je to ljubezen? Vprašanje je enostavno, žal pa do sedaj še nisem naletel na enostaven nanj. Odgovori na to vprašanje so v najboljšem primeru metaforični (torej oblike: ljubezen je kot ... potovanje, delo, sodelovanje, žrtvovanje, disciplina, potrpežljivost, predanost, ustvarjalnost, požrtvovalnost, ...), še raje pa opisujejo kaj ljubezen ni, kot pa kaj ljubezen je. Nekateri jo enačijo z zaljubljenostjo, drugi trdijo, da gre za zavestno odločitev in trud. No gotovo je značilna zanjo vzajemna naklonjenost, vendar je vzajemna naklonjenost značilna tudi za prijateljstvo. Prav tako je del ljubezenskega odnosa tudi sočutje, vendar mi to še vedno ne pomaga. Pomagalo bi verjetno, če bi se zatekel v misticizem. Stik dveh duš, ujemanje vibracij, srečanje na nevemkateri ravni, ampak bi raje ostal na tem svetu in rekel, da gre za partnersko zvezo z osebo, do katere premagam vse zadržke. Po bližnjici zaljubljenosti ali kako drugače.
Kakšen vpliv ima torej seks na partnerstvo? Začnimo s seksualnim neujemanjem.
Če si predstavljam partnerja z zelo različnimi spolnimi potrebami, eden bi seksal večkrat dnevno, drugemu je zares do seksa morda enkrat do dvakrat na mesec. Ljudje smo si različni in navedena primera po mojem mnenju še zdaleč nista ekstremna. Ali je mogoče doseči kompromis v frekvenci spolnih odnosov? Verjetno se ga da, vendar bo rezultat kompromisa najverjetneje ta, da bosta s svojim spolnim življenjem še vedno nezadovoljna oba partnerja.
Po mojem mnenju in izkušnjah spolno neujemanje vodi v nezadovoljstvo in frustracije, ki se počasi spreminjajo v naraščajoče nezadovoljstvo s partnerjem, kjer ima potem res lahko tudi odvita tuba z zobno pasto velike posledice.
Obstaja možnost poveličevanja vzdržnosti ali pa žrtvovanja in trpljenja pri opravljanju "zakonskih dolžnosti" v širši družbi. Poveličevanje vzdržnosti v viktorijanski Angliji je pripeljalo do tega, da je k prostitukam zahajalo menda skoraj 50% moških v tedanjem Londonu, stabilnost odnosov pa je slonela v veliki meri na togih družbenih pravilih. O poudarjanju žrtvovanja pri "opravljanju zakonskih dolžnosti" je skoraj težko kaj napisat, saj je bilo to skozi zgodovino ves čas sestavni del te družbe. Posledice? Odvrnitev od partnerja, formalen odnos, ki temelji na strahu, čustven odnos z otroki, zaradi česar je bil morda Freudov Ojdipov kompleks priznan kar za strukturno zakonitost in ne za patologijo.
Seksualno neujemanje torej razdiralno vpliva na partnerski odnos, zaradi česar je potrebno včasih z zunanjimi družbenimi pritiski zagotoviti stabilnost družine.
Dober seks. Slišal in bral sem že, tako s strani moških, kot s strani žensk, da so se po nekajkratnih, predvidevam dobrih, spolnih odnosih zaljubili v seksualnega partnerja, kljub temu, da so nameravali vstopiti v čisto spolno oz. kvečjemu prijateljsko razmerje. Torej v tem primeru igra seks včasih pri zaljubljenosti in pri ljubezni, kot sem jo definiral zgoraj, pomembno povezovalno vlogo. Obstaja pa verjetno še dosti več primerov, kjer seks ni vplival na sam odnos. Seks torej lahko igra povezovalno vlogo v razmerju, gotovo pa ni edini povezovalni dejavnik, verjetno tudi ne najpomembnejši.
Verjetno lahko obstajajo srečni pari, v katerih življenju spolnost nima pomembne vloge. Žal tega ne moremo posplošiti in v marsikaterem primeru ima lahko seks tudi razdiralno vlogo, spet v drugem povezovalno.
Spolna vzdržnost tako ne prispeva nujno k večji kakovosti partnerskega razmerja, predpisovanje spolne vzdržnosti je prej eden od tistih zunanjih pritiskov, ki naj bi zagotovili stabilnost partnerskih razmerij, kljub temu, da morda ne funkcionirajo. Vsi ti pritiski pa imajo seveda tudi to pozitivno lastnost, da ne vržemo ravno tisti hip puške v koruzo, ko v odnosu nekaj zaškriplje. Odkar pa se opravlja dokazovanje očetovstva z genskim testiranjem, pa verjetno še dodatno izgubi pomen.
bp