en_bk wrote on 29.07.2005 at 19:51:34:Draga Sinjeoka
Vedno znova sem razočaran nad izraznostjo moje govorjene ali pisane besede, ker je skrajno slab približek mislim, ki naj bi jih izražale, tako da včasih prav pogrešam zmožnost telepatije. Sicer sem mislil, da sem nazorno opisal, kaj si jaz predstavljam pod pojmom sprejemanje, pa sem bil očitno površen.
Ker mi teoretiziranje ne leži ravno /če sem iskren, jih niti ne poznam, teorij, saj sem le en bk/, bom poskusil predstaviti svoje dojemanje sprejemanja skozi osebno izkušnjo. Z marihuano pravzaprav nimam nekih silnih izkušenj, razen ene, ko je sin skoraj dve leti bežal v svet omame, tako da je to res samo moje dojemanje sprejemanja marihuane in si ga ne drznem posploševati.
Vedno sem se bal, da bi otrok zabredel v svet droge in ko je, je bil šok popoln. Bil sem prepričan, da se to mojemu otroku ne more zgoditi, a se je. Verjel sem, da sem skrben oče, da delam vse, da bi bili srečna družina, ki se ima rada, da bo dom toplo gnezdo za vse v njem. Hehe, kakšna iluzija.
V tem času je bila družina v totalnem razsulu. Saj sem nekje v sebi vedel, a si nisem hotel priznati. Domine so se začele podirati in to spoznanje o fantovi zasvojenosti je bila le zadnja domina. Pred tem sem hotel že vse pustiti in pobegniti, kamorkoli, tudi preko. A sem bil preveč strahopeten /to je drugo darilo/, da bi ponovno začel od začetka. Z ženo sva se borila kot leva za zakon, kot sva pač znala ali ne takrat /bolj kot manj neuspešno/, jaz iz strahu, ona iz ljubezni verjetno, grozila, moledovala, obupovala, upala, očitala, se opravičevala, a vse v stilu "ti si kriv, spremeni se, če ti ne bi a li bi, če se boš" in tako naprej. Bolj sva garala, globje sva tonila, več sva vedela, manj naredila. In tako v krogu, dolgo časa /eno leto/. Obladala sva vse več teorij o odnosih, o odgovornosti, o marsičem, a v praksi ni in ni šlo. Potem sva zvedela za zasvojenost. Oba sva bila na kolenih. Grozil sem mu, da ga bom vrgel iz stanovanja, moledoval, da naj preneha zaradi naju, mu postavljal ultimate raznorazne, dosegel sem pa samo še večji odmik, še hujši beg. Pustil je šolo, čepel vse dni doma, zvečer odhajal ven do jutranjih ur, izgubil vozniški izpit, ker so ga dobili zadrogiranega, grozil s samomorom, ni videl smisla v življenju.
Potem se je zgodil čudež s Kaplarjevo Zofko /o tem sem že pisal/, ko so v dogajanje posegle druge sile /ali pač naključje, če ti je ljubše/ in še posegajo, vsak dan. Takrat sem pričel verjeti v Boga /jaz ga tako imenujem/. V petnajstih minutah sem zvedel o moči ljubezni, o zaupanju, o odgovornosti, o vztrajnosti več, kot prej v štiridesetih letih /in žena pravtako/.
Potem so se začele dogajati prave stvari. Učitelji so se pojavljali ko sva jih potrebovala, knjige, delavnice, pogovori /ne prepiri/ in vztrajnost in vera v moč ljubezni in ...
Sin je opustil drogo, iz doma je nastalo toplo, varno gnezdo, obudila sva ljubezen...in vztrajava.
Kje je tu sprejemanje? Danes gledam na sinovo zasvojenost kot na darilo, da sem spoznal, kaj je topel dom, kaj je odgovornost, kaj je ljubezen. Danes gledam na svojo strahopetnost kot na darilo, da sem vztrajal, da sem zmogel toliko moči in poguma /paradoks a ne/, da sem sinu omogočil, da ne beži več v omamo, da ima življenje rad, da...
Tako si jaz predstavljam pomen besede sprejemanje. V teh dveh koščkih, v strahopetnosti in marihuani, sem našel njun neprecenljiv zaklad. Tudi v ostalih koščkih ga iščem.
Ko danes srečam narkomana, ga ne gledam s prezirom ampak s sočutjem in mi je hudo. Samo on ve kakšno kalvarijo preživlja in kdo ve, če bi bil jaz v njegovi situaciji, bi se morebiti drogiral tudi sam. Nič boljši nisem od njega.
Nisem za legalizacijo marihuane, niti za njeno kriminalizacijo. Dokler je kriminalizirana, bogatijo preprodajalci, če bo legalizirana, jo bodo poskušali tudi tisti, ki je sedaj ne. Marihuana je le posledica, vzrok, ki je mnogo nevarnejši, je globji. So razsute družine, preobilje potrošništva, degradacija vrednot, občutek brezizhodnosti,...
Seveda je to le moje dojemanje.
en bk
In še enkrat... good posting!!!!!