Quote:


Sem ravno mislila Blisku napisati, da v bistvu o isti stvari govoriva - le da jaz tega ne poimenujem "kontrola čustev", ker ko enkrat v glavi poštimaš, potem spontano drugače čutiš oz. čustvuješ.
Potem pa vidim tole - sploh prvi stavek, pa se mi zdi, da mora biti res težko živeti tistim, ki jih boli, če se drugim fučka zanje.
Ker Loops, saj to ni nič takega...kaj ti pa pomeni tistih nekaj milijonov, katerim nič ne pomeniš? Zakaj bi nam moralo biti hudo na ta račun? Po moje štejejo tisti redki ljudje, ki jih imamo v življenju in s katerimi vzajemno gradimo odnos medsebojnega spoštovanja. Jaz sem še zmeraj prepričana, da si je spoštovanje in pozornost potrebno izgraditi - ravno v odnosu z drugim- da to ni nekaj, kar bi smeli pričakovati že po defaultu. Ker bomo vedno znova razočarani, ko ne bo tako.

Pa tudi ljudje nam nagajajo iz različnih razlogov - eni čisto po nerodnosti, eni pa še kako zanalašč in glede na to razliko tudi sama diferenciram ljudi in imam do njih različen odnos. In mislim, da je prav tako. Ker ravno z diferenciranim odnosom ljudem sporočamo svoje meje - torej do kod smo jih pripravljeni spustiti in do kod smo lahko oz. smo pripravljeni biti z njimi strpni (torej da z njimi  potrpimo, tudi če nam niso všeč).

Itak si vsak sam svojo pot izbira, pa naj tudi posledice odgovorno sprejme - tudi to, da ga vsi ne marajo na račun tega, kar je.

Blisk1 wrote on 21.07.2005 at 10:52:26:


Ja, vso srečo ti želim res. Ker je samo vprašanje časa, kako dolgo se bo njihovo dobro manifestiralo tudi kot tvoje dobro.

Quote:



zakaj se ne bi, če jst želim njim dobo in oni men.

Ljudje smo različni. Kar je za nekoga dobro, lahko za drugega ni, in iz tega je lahko nekdo dober za nekoga, za drugega pa ne. Nekdo bo danes tvoj prijatelj, jutri pa več ne, (samo npr. da ti nekdo, ki ga imaš rad začne delati stvari, kot so ti jih ljudje, za katere si dosegel, da se ti fučka za njih). Kako dolgo rabimo, da spoznamo? A razumeš kaj ti želim povedat? Seveda ljudem, ki jih imamo radi, prizanašamo. Sam na svojo škodo, imo, ker večno pa jim ne bomo mogli.

Quote:


Pravim le, da čustev ni možno kontrolirati, da preprosto so, vedenje pa lahko kontroliramo.

Za kakšno vedenje se odločimo, ali s tem tlačimo sami sebe ali ne, pa je stvar prepoznavanja razlogov, zlasti čustvenih, in odločitve za določeno vedenje. Lako je tlačenje sebe, lahko je  sprejemanje sebe. Saj navsezadnje lahko v različnih čustvenih razpoloženjih  
izberem vedenje, ki je v skladu z mojimi prepričanji in vrednotami

TheONE wrote on 21.07.2005 at 14:00:44:


Ob tem, kar berem, se mi porajajo, in to čisto sama od sebe, brez moje kontrole, določena čustva.  Če jih potlačim, še ne pomeni, da jih kontroliram, zato je bolje, da "jim pogledam v oči", torej si jih priznam in jih sprejmem takšna, kot so.

Kakšno vedenje bom ob tem izbrala, je pa stvar odločitve. Tu je cela paleta možnosti. Lahko pisanje ignoriram in ne pišem nič v zvezi s tem, pač pa v sebi tuhtam o napisanem ali pa tudi ne. Če pa se oglasim,  lahko pisca zmerjam, žalim, ali ga prepričujem  da je moje mnjenje pravilno, lahko mu pritrjujem, kimam, se mu dobrikam, ja, tudi tako plehka sem lahko. Moje vedenje je stvar moje izbire in moje odločitve.

Quote:


Kadar nam drugi želijo "dobro", je to sicer lahko zoprno v primeru, ko se njihova predstava o tem, kaj je za nas dobro, ne sklada z našo.
Ampak v odnosu, kjer nam drugi res iskreno želijo dobro, to nikoli ni problem. Ker čutimo, da nas imajo radi. Potem je pač treba meje postaviti, pa si svoj prostor izboriti, that's it.

Kadar pa imamo opravka z ljudmi, ki nam kobajagi hočejo dobro, v globini svojih src pa nam hočejo slabo ali pa celo s takimi, ki nam odkrito hočejo slabo, takrat pa je drugačna pesem. Pa saj če smo pozorni, hitro ugotovimo, s kakšnimi nameni se nekdo obrača na nas.

Bardo_Thodol wrote on 21.07.2005 at 16:25:36:


Misliš, da lahko čustva kontroliraš v smislu, da si rečeš, tako bom čutil? Npr. ob kakšni veliki izgubi si preprosto rečeš, ne bom žaloval (ali obratno, če nisi žalosten tudi ne boš, če si boš ukazal)? Po moje je to tlačenje in ne kontrola. K sreči pa čustva niso po svoji intenzivnosti večna, imajo svojo "življenjsko dobo", tako da obdobje močnega žalovanja mine, ali pa močna jeza ob določenih situacijah, ali pa močna zaljubljenost, pa ne zaradi kontrole čustev, tako čustva funkcionirajo.

Strinjam se, da lahko čustva kontrolirajo nas, če jih tlačimo, zanikamo, ne prepoznavamo, zamenjujemo.