Odlomek vprašanj in odgovorov iz knjige Prebijanje skozi duhovni materializem - Chogyam Trungpa:

 

V:
Bi lahko povedali kaj več o pojavljanju vrzeli? Razumem, kaj mislite s tem, vendar ne razumem, kako se to zgodi, kako nekdo lahko omogoči vrzel? Kako lahko nekdo "enostavno je"?
O:
Odgovor na vprašanje s hinajnskega stališča preprostosti je, da morate biti zadovoljni z vsem, kar se pojavi, in ni potrebno iskati razvedrila zunanjega izvora. Ko govorimo, nočemo samo sporočiti nekaj drugi osebi, hočemo tudi odziv. Hočemo, da nas druga oseba nahrani, kar je zelo egocentričen način komunikacije. Odreči se moramo želji, da bi nas kdo hranil in tedaj se vrzel pojavi samodejno. Ne moremo ustvariti vrzeli z naporom.


V:
Kako naj nekdo ravna v praktični življenjski situaciji, medtem ko poskuša biti preprost in doživljati prostor?
O:
Da bi doživel odprt prostor, moraš izkusiti tudi trdnost Zemlje, formo. Medsebojno sta povezana. Običajno gledamo na odprt prostor romantično in se ujamemo v past. Če pa gledamo odprt prostor v povezanosti z Zemljo, se pastem lahko izognemo.


V:Kakšen odnos naj ima nekdo do nestrpnosti, ki spremlja obdobje čakanja?
O:
Nestrpnost pomeni, da nimaš popolnega razumevanja procesa. Če vidiš popolnost vsakega dejanja, prenehaš biti nestrpen.


V:
Doživljam mirne, prav tako pa tudi nevrotične misli. Ali so te mirne misli nekaj, kar bi moral gojiti?
O:
V meditaciji so vse misli enake: pobožne misli, zelo lepe misli, religiozne misli, mirne misli – vse so še vedno misli. Ne gojite mirnih misli in zatirate tako imenovanih nevrotičnih misli. Zanimivo stališče. Ko govorimo o stopanju po poti dharme, kar so Štiri plemenite resnice (resnica o trpljenju, resnica o izvoru trpljenja, resnica o cilju in resnica poti), to ne pomeni, da postanemo religiozni, mirni in dobri. Poskus, da bi bili mirni in dobri, je prav tako pojav prizadevanja, nevrotičnosti. Religiozno naravnane misli so opazovalec, sodnik. Zmedene, posvetne misli pa storilec.


V:
Bi lahko povedali kaj več o uporabi odmorov in govora pri komunikaciji, ter v kakšni povezavi je to z egom?
O:
Ko komuniciramo z nekom, nas običajno žene nekakšna nevrotična naglica. Pustiti moramo, da jo nekaj spontanosti predre, da se ne zaletavamo v drugo osebo, se ji ne vsiljujemo in je ne obremenjujemo. Še posebno takrat, ko govorimo o nečem, kar nas zanima, dobesedno skačemo na drugo osebo. Spontanost je vedno prisotna, vendar jo prekrivajo oblaki. Vedno, ko je gmoti oblakov razpoka, posije skozi. Prepoznajte odprtost in skoznjo bo začela delovati temeljna inteligenca.


V:
Mnogo ljudi se zaveda resnice trpljenja, a ne naredijo drugega koraka, da bi dosegli zavedanje izvora trpljenja. Čemu je tako?
O:
Mislim, da gre predvsem za paranojo. Hočemo pobegniti. Hočemo pobegniti pred bolečino, namesto, da bi jo imeli za izvor navdiha. Vemo, da je trpljenje nekaj slabega, zakaj bi torej iskali naprej? Nekateri ljudje, ki veliko trpijo in spoznajo, da trpljenju ne morejo uiti, ga začnejo razumeti. Večina ljudi pa se ukvarja s tem, kako se znebiti svojega nemira in so prezaposleni z iskanjem zabave, da jim ne bi bilo treba pogledati v material, katerega že imajo. Gledanje vanj preveč spravlja v zadrego. To je drža paranoje: če boš pogledal preblizu, boš odkril nekaj strašnega.


V:
Od kod pride motivacija v prebujen um?
O:
Navdahnjena motivacija prihaja od nečesa onstran misli, nečesa onstran pojmovnih idej «dobrega« in »slabega«, »zaželjenega« in »nezaželjenega«. Onstran misli je inteligenca, ki je naša temeljna narava, naša podlaga, intuitivna, prvobitna inteligenca, občutek prostora, kreativen odprt način ravnanja s situacijo. Takšne vrste motivacija ni intelektualna, temveč je intuitivna in precizna.


V:
Ko vidim grdost v samem sebi, ne vem, kako bi jo sprejel. Namesto, da bi jo sprejel, se ji poskušam izogniti, ali spremeniti.
O:
Ni ti je treba skrivati. Ni ti je treba spreminjati. Raziskuj naprej! Ko v sebi vidiš grdost, je to samo predsodek. Ti jo vidiš kot grdost, kar je še vedno povezano z idejami »dobrega« in »slabega«. Preseči moraš celo besede »dobro« in »slabo«. Moraš iti onstran besed in pojmovnih idej in se enostavno spustiti v tisto, kar si, globje in globje. Prvi preblisk ni čisto dovolj; brez presojanja moraš preučiti podrobnosti, brez uporabe besed in pojmov. Polno odpreti se samemu sebi, pomeni odpreti se svetu.


V:
Kaj storite, če imate spore z drugimi ljudmi, če so imate težave?
O:
Če je tvoja želja po komunikaciji, kar predstavlja radodarnost, močna, moraš uporabiti prajno, vedenje, da odkriješ zakaj nisi zmožen komunicirati. Mogoče je tvoja komunikacija enosmerna. Morda nisi pripravljen na komunikacijo, ki prihaja iz druge strani. Morda imaš močno željo po komuniciranju in vložiš vanjo vso svojo energijo. Za osebo, s katero komuniciraš, je to lahko preveč. Enostavno ji zmanjka prostora, da bi komunicirala nazaj. Seveda vse to počneš z dobrimi nameni, vendar moraš biti previden, da vidiš celotno situacijo. Ne samo, da nekaj vržeš v drugo osebo.


V:
Kaj nas prisili, da opustimo željo?
O:
Odkritje resnice, neizpodbitnega dejstva, da ne moreš postati Bodhisattva ( "tisti, katerega esenca (sattva) je postala inteligenca (bodhi)" ), če ne opustiš hotenja, da bi nekaj postal. Ne gre, da bi se šel igrice s samim seboj. Preprosto se moraš predati.


V:
V normalnem življenju je dolgčas povezan z brezbrižnostjo. Če nekomu, podobno kot Bodhisattvi, ni mar, lahko postane kot zelenjava?
O:
Brezbrižnost ne pomeni, da postaneš kamen ali meduza; še vedno je prisotna energija. S stališča osebe, ki ji je mar, je to videti takole: če doživljamo željo ali jezo in je ne izrazimo ter namesto tega ostanemo hladni, če energije ne udejanimo, se počutimo zapuščeni, prevarani, zatrti. To je enostransko videnje energije.


V:
Toda, kako lahko nekdo ve, kako in kam usmeriti energijo?
O:
Zato, ker vidiš situacijo zelo jasno, veliko bolj jasno, kot si jo lahko poprej, ker jo vidiš takšno, kot je, veš kako in kam usmeriti energijo. Prej si vsiljeval svojo verzijo resničnosti življenju, namesto da bi videl stvari takšne, kot so. Tako, ko je te vrste vel odstranjena, vidiš situacijo takšno, kot je. Potem lahko komuniciraš z njo pravilno in polno. Ni se ti treba siliti, da bi storil karkoli. Obstaja stalna izmenjava, neprekinjen ples. Podobno je, kot sonce sije in rastline rastejo. Sonce nima nobene želje, ustavrati vegetacijo; rastilne samo preprosto reagirajo na sončno svetlobo in situacija se naravno razvija.


V:
Spontano?
O:
Spotnatno. Zato je natančna kot v primeru vzroka, da rastline rastejo. Zelo znanstveno, do pike natančno. Tvoja dejanja postanejo izredno natančna ravno zato,
ker so spontana.


V:
Ali situacija sploh kdaj zahteva agresivno akcijo?
O:
Mislim, da ne, ker je agresivno dejanje običajno povezano z obrambo samega sebe. Če ima situacijo kvaliteto zdajšnosti, preciznosti, ti nikoli ne uide iz rok. Nobene potrebe ni po nadzoru, obrambi samega sebe.


V:
Premišljujem o Kristusu, ki je izgnal trgovce iz templja.
O:
Ne bi rekel, da je bilo to agresivno dejanje; bilo je izraz iskrenosti, kar je zelo lepo. Zgodilo se je, ker je videl preciznost situacije, ne da bi se opazoval ali poskušal biti junaški. Potrebujemo takšno akcijo.


V:
Kako napravimo prehod med mirnim, pasivnim stanjem uma, ki pušča vse vase, in bolj aktivnim bistroumnejšim stanjem?
O:
Mislim, da moramo na vso zadevo gledati popolnoma drugače. Nisem prepričan, da je naša verzija vsakdanjega življenja tako zelo natančna in točna, kot si običajno domišljamo, da je. Dejansko smo popolnoma zmedeni, ker ne počnemo ene stvari naenkrat. Nekaj delamo in naš um je preplavljen s stotero drugimi stvarmi, kar povzroča grozno nejasnost. Vsakodnevnemu življenju moramo pristopiti na docela drugačen način. To je, omogočiti moramo nastanek intuitivnega uvida, ki vidi stvari takšne kot so. Uvid bo na začetku morda meglen, le preblisk tistega, kar je, zelo majhen sij v primerjavi s slepoto zmede. Ko pa postane te vrste inteligenca bolj aktivna in predirajoča, je zamegljenost potisnjena vstran in se raztopi.


V:
Ali videnje takšni stvari, kot so, ne zahteva razumevanja subjekta, opazovalca in objekta?
O:
Ja, to je zanimivo stališče. Na nikogaršnji zemlji moraš biti, da bi videl stvari takšne, kot so. Videti stvari takšne, kot so, zahteva skok in nekdo lahko napravi ta takoimenovani skok brez skakanja od nikoder. Če gledaš od nekod, se boš zavedal razdalje in prav tako zavedal vidca. Stvari takšne, kot so, lahko vidiš samo v sredini ničesar. Podobno, kot ne moreš okušati lastnega jezika. Premisli o tem!


V:
Pravite, da je možno stvari takšne, kot so, samo iz sredine ničesar: Kljub temu budistični spisi govorijo o prečkanju reke na drugi breg. Ali bi lahko pojasnili to?
O:
Gre za nekakšen paradoks, podobno, kot ideja skoka od nikoder. Seveda budistični spisi govorijo o prečkanju na drugi breg reke. A na drugi breg reke prispete, ko dokončno spoznate, da je drugega brega ni. Z drugimi besedami, naredili smo potovanje v »obljubljeno deželo«, na drugi breg, in smo prispeli, ko spoznamo, da smo bili ves čas tam. Zelo paradoksalno.