Evo link

http://www2.arnes.si/~mursic3/Eseji%20-%20kazalo.htm

je cela knjiga na netu.

Drgač bi pa priporuču v branje še  prvo knjigo iz nejge ne do konca napisane tetralogije štirjr letni časi - pomlad http://www2.arnes.si/~mursic3/stirje_casi_pomlad_naslovnica.htm

»Vendar imamo nevarne in zahrbtne sovražnike, zle demone; s temi se moramo boriti, kot pravi apostol: 'Zakaj naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti gospodovalcem tega mračnega sveta, proti zlohotnim duhovnim silam in nebesnim oblokom.' Številna je njihova truma v zraku okrog nas in niso daleč od nas...«

»Nesnovna vojna je težja od snovne. ...Tisti hudi duhovi, ki načelujejo duševnim strastem, vztrajajo do smrti; tisti, ki načelujejo telesnim, se umaknejo bolj hitro.«

Odhod v puščavo je svojevrsten paradoks: menih gre v samoto, da bi se izognil posvetnim skušnjavam, ki prežijo nanj celo znotraj verske skupnosti, kaj šele v mestu, 'sredi sveta', - toda tam, v puščavi, kjer so njegovi edini sopotniki le lastna senca, pa sonce, luna in zvezde, redke živali in osamele rastline, ga čakajo še hujše skušnj(av)e, srečanja in boji z demoni, z razgaljenimi silami zla, o katerih se mu poprej, med ljudmi, morda še sanjalo ni.

Je sploh možno, da nebeški Oče kliče človeka k nasilju nad njegovo lastno naravo, potem ko ga je bil ustvaril po svoji podobi?


če bi šlo vselej zgolj za halucinacije bolne psihe, potem bi bil tudi velik del človeške kulture, ki si jo je težko zamisliti brez videnj (ne le religioznih, ampak tudi umetniških in v določenem smislu celo znanstvenih), patološka deviacija od neke fiktivne 'zdrave' Narave, ki je seveda nikoli ni bilo in je bržkone tudi nikoli ne bo. Če pa vsaj nekatera videnja niso bolezenski prividi, je to spoznanje tako pomembno, da obravnave teh stanj duha nikakor ne moremo prepustiti samo psihiatrom.

http://www2.arnes.si/~mursic3/Esej%206%20-%20Skusnjave%20Sv.%20Antona.htm






Katari (ali albižani, čeprav nekateri zgodovinarji ločujejo prve in druge) so bili v južni Franciji v 12. in na začetku 13. stoletja močno razprostranjena verska krščanska skupnost, ki jo je rimska Cerkev proglasila za herezijo. Ime 'katari' pomeni  »čisti«, svoje duhovnike pa so imenovali 'perfekti' (popolni). Katarski nauk je dualističen, svoje korenine ima v gnosticizmu in manihejstvu, svoje neposredne predhodnike pa verjetno v bogomilih, v verski ločini, ki je nastala v Bolgariji (takrat v okviru Bizantinskega cesarstva) in se širila proti zahodu. Nekateri zgodovinarji menijo, da so katari pravzaprav bogomili, ki so bežali pred preganjanjem na zahod. Baje so pridigali bratstvo, preprostost, ljubezen in vegetarijanstvo, odgovornost vsake posamezne duše za njeno odrešenje - skratka, notranjo duhovno svobodo, ki Cerkvi kot instituciji gotovo ni bila po volji, saj je ogrožala njen monopol nad ključi v nebeško kraljestvo.


Gral in  anima
Eden izmed glavnih arhetipov, ki nastopa v mitih o Gralu, je arhetip, ki ga C.G.Jung imenuje »anima«. Anima (lat. duša) je po Jungu, poenostavljeno, »ženska narava v moškem«, medtem ko je animus »moška narava v ženski«. Seveda pri tem ne gre zgolj za spolno razliko, temveč za razločevanje dveh osnovnih kozmičnih principov, podobno tisti dvojnosti, ki jo Kitajci označujejo s parom yin in yang. Ravnotežje med animo in animusom je bistveno za duhovno harmonijo in celovitost duha.



Videli smo, da Gral v mitih in »romanih« nastopa v različnih metamorfozah: prvič, kot zlat predmet, okrašen z dragimi kamni (Chrétien); drugič, kot kelih z zadnje večerje in s križanja (Robert idr.); tretjič, kot »kamen izgnanstva« (Wolfram) in lapis philosophorum (alkimija); četrtič, kot katarski obredni predmet pri manisoli; petič, kot čaša pri vodnjaku čudežne vode (pri Gospe vodnjaka); šestič, kot Devica Marija, »živi Gral«, vas spiritualis; osmič, kot »kraljevska kri«, ki jo je Marija Magdalena prenesla v Kristusovo potomstvo... itd.

Ali lahko rečemo, da je na simbolni ravni bistvena značilnost Grala prav ta neopredeljenost in neopredeljivost? Odgovor je pritrdilen: Gral je namreč lahko zgolj kot neopredeljen (kot hkrati nič in/ali vse) tisti skrivnostni 'predmet' brezmejne želje, ki popotnika kliče na večno pot, na pot iskanja (quest) nadčasnega in presežnega. Gral ni kak predmet v običajnem pomenu, ampak 'materializacija' onstranskega videnja, posrednik, ki nastopa kot onstranski cilj in obenem vodnik tostranske poti.

http://www2.arnes.si/~mursic3/Esej%207%20-%20Mit%20o%20Gralu.htm