Miska
|
Draga x,
z moje strani najprej vse čestitke za tvoj pogum, da si vse tole, kar se ti dogaja, uspela sploh komu povedat. Pa četudi ljudem, ki jih sploh ne poznaš in so (tudi ostajajo) tebi popolni tujci – pomembno je, da si začela o tem, kar te muči in boli, sploh govoriti! Bravo! Že samo to je lahko prvi korak na tvoji novi poti…
Nekega instant recepta, ki bi ti pomagal rešiti tvoje težave, žal ni. Vsaj jaz ga ne poznam. Še posebno pa takega, po katerem bi ti bilo to omogočeno narediti prav po kratkem postopku. Tudi pred tabo je verjetno dolga pot, ampak vredno jo je hoditi… tam nekje na koncu te namreč čaka prav to, kar si v tem trenutku želiš.
Sem tole tvojo zgodbo sicer prebrala že včeraj in tako zelo bi ti želela pomagati, vendar ostajam tiho. Ker ne vem, kaj naj ti sploh napišem. Morda to, da so tvoje sošolke s tem, ko so ti govorile, da si neumna, grda, nesposobna, debela, v bistvu kazale le svoj izraz, nikakor pa niso s tem določale tebe? Morda to, da so tudi fantje s tem, ko so te pretepali, te šlatali, le pokazali, kdo in kaj so oni, nikakor pa s tem niso določali tvoje vrednosti? Ali morda to, da s tem, ko bi te starša ne razumela, te ne začutila, ne sprejela tvoje prizadetosti in bolečine, ti rekla, da si neumna, tvoja starša kažeta le svojo stopnjo zrelosti, nikakor pa s tem ne določata tebe? Poskusi razmišljati v to smer – nihče nikoli ne more določati tvoje vrednosti! Tvoja vrednost je le tolikšna, kolikšno jo doživljaš ti sama!
Sem zadnjič slišala eno zgodbo. Na nekem seminarju so se pogovarjali o vrednosti človeka. Pa je predavatelj vzel v roke bankovec, ga pokazal udeležencem in jih vprašal: »Kdo med vami bi vzel ta bankovec?« Vse roke so se dvignile. Potem je bankovec prepognil enkrat, dvakrat, trikrat, ga ponovno pokazal udeležencem in rekel: »Dvignite roke tisti, ki bi ta bankovec še vedno vzeli.« Ponovno so vsi dvignili roke. Potem je bankovec zmečkal in valjal po rokah, ga vsega zmečkanega in zmučkanega spet dvignil in spet vprašal: »Kdo med vami še vedno vzame ta bankovec?« Vse roke so se ponovno dvignile v zrak. Predavatelj je bankovec vrgel na tla, ga pohodil in pomečkal s čevlji, ga spet dvignil v zrak in rekel: »Še vedno vzamete bankovec?« Kaj misliš, je kdo zavrnil pomečkan in zmučkan bankovec? Ne, seveda - ponovno so bile vse roke v zraku… In tako kot ima bankovec svojo vrednost sam po sebi, ne glede na to, kako mi delamo z njim, tako imamo svojo vrednost sami po sebi tudi mi. Tudi tvoja vrednost je velika in je določena že samo s tem, da si. Nihče, nobene sošolke, nobeni fantje, nobeni starši, nobena sestra, s katero se ne razumeš, je ne more določati! In prav zato, ker si vredna sama po sebi, si dovoli to začutiti. Poskusi začutiti in dopovedati sama sebi, da si vredna že samo zato, ker si. In si v bodoče prav zato, ker si vredna sama po sebi ne dovoli poniževanja, žaljenja, kakršnegakoli nasilja nad tabo s strani kogarkoli. Ne bo šlo takoj. Preden boš sama sebe sprejela takšno, kakršna si in to, da si vredna sama po sebi, bo minil čas. Hm, lahko stopiš pred ogledalo in se objameš? Lahko stopiš pred ogledalo, se pogledaš, nasmehneš sama sebi in si rečeš, da si lepa? Da si pametna? Da si sposobna? Da zmoreš in znaš?
Če te moti to, da nisi ravno suha in po modelu kakšne manekenke, potem se odloči, izberi dieto, poišči kakšen šport, s katerim bi se rada ukvarjala in začni. Saj veš – slika v ogledalu ti bo povedala, da zmoreš in znaš tudi to…
Tudi kar se učenja tiče – hej, učiš se zase, ne za starše! Učiš se zato, da boš prav ti sama enkrat lahko delala tisto, kar te veseli. V svojem delu uživala, ga odgovorno opravljala, z veseljem hodila v službo, zato prejemala tudi primerno plačilo in si s tem uredila življenje na svoj način. Zmoreš tudi to, veš! Le poglej se v ogledalo, kaj ti bo povedalo…
Najbolj mi je pa težko, ker se v svoji stiski in bolečini odločiš prizadeti svoje telo. Kolikor sem jaz prebrala na to temo, gre pri tem za zelo hudo bolečino in za zelo hudo notranjo stisko. In težko mi je zate. Veš, zakaj? Ker vem, da si vredna že samo zato, ker si. In ker je vredno tudi tvoje telo in ker bi si želela, da bi zmogla ne prizadeti niti tvojega telesa. Če zmoreš, poskusi v takšnem trenutku, ko pomisliš kaj takšnega, pomisliti prav na to in si reci – hej, dragocena in vredna sem! In rada imam tole svoje telo, pa kakršnokoli že v tem trenutku je! In ne želim ga prizadeti! Po vsej verjetnosti sama sebe tudi vidiš popolnoma drugačno, kakršna si v resnici. Če bi v tem trenutku stala tule pred menoj in bi te gledale moje oči – veš, kaj, prepričana sem, da bi videle popolnoma drugačno x, kot se vidiš sama! In prepričana sem tudi, da te tvoj fant vidi popolnoma drugačno, kot se vidiš sama!!!
Bi morda zmogla toliko moči, da bi stopila do svoje splošne zdravnice in ji zaupala to svojo zgodbo? Ona bi te verjetno napotila do kakšnega strokovnjaka, ki bi lahko veliko bolj (predvsem pa zares strokovno) pomagal iz tvoje stiske. Ali pa morda kar sama poiskala kakšnega takšnega strokovnjaka, ki se ukvarja s temi stvarmi (psihoterapevt)? Ne vem sicer, ali potrebuješ napotnico splošnega zdravnika za to, ali kot 17-letno dekle lahko sama poiščeš strokovno pomoč – lahko kdo pomaga z info – Lilith, morda veš?
No, pa sem se kljub temu, da nisem vedela kaj, kar razpisala. Bom zelo vesela, če ti bo karkoli od tega, kar sem napisala, v pomoč. Če pa si se za začetek rada samo pogovarjala o tem, kar se ti dogaja, kako ti čutiš in doživljaš stvari, pa nikar ne utihni… govori in piši… magari nam tukaj na forumu. Samo naredi prvi korak. Pa kakršenkoli že ta bo…
In vedi: vredna in dragocena si. Že samo zato, ker si!
|