sinjeoka wrote on 28.02.2005 at 13:22:50:pluralnost družbe je vsaj zame najvišja vrednota, vendar pa te vrednote ne vidim kot nekaj absolutnaga.
Sem brala neko ameriško knjigo o segregaciji in problem segregacije ni zgolj v glavah belcev, ampak tudi v glavah črncev - tako da, če se želš učinkovito spopasti s segregacijo moraš biti bitko na dveh frontah.
Pa da postavim problem v slovensko okolje - recimo problem džamije.
Mene neznansko moti to, da predstavnik skupnosti kljub večletnemu bivanju v Sloveniji ne govori slovensko. Jaz vsekakor ne razumem zakaj misli, da lahko zahteva da slovenci sprejmemo nejgovo kulturo, če sam ni sposoben na podlagi vzajemnosti sprejeti naše. Meni se namreč zdi zmeraj stvar spoštovanja do neke nacije, da se na potovanju skušam naučiti vsaj osnovnih fraz jezika. po mojih izkušnjah precej olajša komunikacijo na osebnem nivoju.
In čisto tako, še nisem slišala Slovenca, ki bi se pizdil kot gastarbajter, da pa on ne bo naučil recimo nemščine ...
Znanje jezika okolja v katerem prebiv človek, vsaj zame ni znak similacije, ampak zgolj znak spoštovanja.
Nekje sem že napisal, da je fanatizem posledica nesposbnost dojemanja bližnjega kot konkretnega drugega. Strah pred soočenjem s konkretno drugostjo (spolno, fiziološko, kulturno...pogojeno), je podoben strahu pred drgustjo smrti/niča, zato občutja dejanske groze sprožijo potrebo po moči kot sredstvu za premagovanje tega strahu in groze. Fantaizem je je v tem smislu izraz (ne)moči razrešit odnos s konkretnim drugim in na tak način premagat (ali vsaj okrog prinest) strah pred drugačnostjo, ki jo fanatik pojmuje kot obliko smrti.
Med spoloma se ta strah/groza pred različnostjo konkretnega drugega transformira v erotično strast vzajemno nepomirljive drugačnosti moškega/ženske, ki se ne pomirita v eno ampak skreairata novo drugačnost (otroka). Tudi v družbenih odnosih je ta družbena pluralnost možna le v konkretnih odnosih med drugačnimi, strah in grozo ob nepomirlji drugačnosti pa ni mogoče presečt z močjo (npr. gencoidom, aparthaidom, prisilno asimilacijo), ignoranco (segrecijo), ampak z dopuščanjem/upoštevanjem možnosti (v smislu erotičnosti) odsotnega/neznanega tretjega (nove kulture), ki ni zlitje obeh drugačnosti in je kvalitativno drugčana od obeh.
V tej nepripravljenosti ne samo za dvojno, predvsem pa trojno drugačnost, torej pravo pluralnost, bi jest vidu, da je segreagacija v glavah vseh, tudi tistih, odkaterih se pričakuje prostovoljna asimilacija zaradi številčne, ekonmoske ali jezikovne šibkosti njihove drugačnosti.