Toni_Zamene wrote on 02.02.2005 at 10:21:39:Titud, to vse drži, če to berem kot član družbe, ki nima s konkretnim ničesar za opraviti.
Tej konkretni punci pa s tem nisi v ničemer odvzel njene (nepriznane) življenjske stiske. Po moje si jo, glede na pogoje, ki določajo njeno identiteto, pustil na cedilu. Dal si ji "svobodo" življenja, s katero pa ne ve kaj početi.
Stiska je porojena iz nekekga konkretnega življenjskega stila, ki ga diktira 'duh časa, zato se tud njegova možnost razrešitve kaže znotraj tega 'duha časa' in ne v neki univerzalnosti, ki bla lahko kvečejemu transcedentna. Kot psiholog ne moreš ponujat folku duhovne odrešitve.
Quote:Nehajmo bluzit in se sprenevedati, da nas bo predanost h klicu duha časa odrešil . Življenje ima lastne zakonitosti in osebnost človeka se formira skozi dogodke različnih relativno samostojnih motivacijskih sistemov ( Stern npd. navaja sledeče : potreba po fiziološki regulaciji, - potreba po vezanosti z drugim , - potreba po raziskovanju okolja, - potreba po zavzemanju za sebe in sposobnosti odklonitve , - potreba po nežnosti, čutnosti in po seksualnem vzdraženju ). In če hoče biti človek zdrav v širšem smislu mora ta sistem portreb kolikor toliko med seboj "špilati". Vsa toleranca okolja nam pri tem, če to ni tako nič ne pomaga.
Istočasno pa se je potrebno zavedati, da je narava sama poskrbela za sebe in človekovo psiho ustvarila tako, da je sposobna zelo široko kompenzirati / lahko pa tudi patološko nadgrajevati / manjke v psihičnem funkcioniranju. In le malo ljudi je, ki imajo pogum in v sebi začutijo dolžnost, da lastnega "spravljanja" z življenjem ne bodo krpali z cenenostjo duha časa ,ampak bodo lastni duši in s tem samememu sebi prialuhnili na drug način - na način , za katerega ponuja duša pogoje že ves čas sama : s spoznavanjem samega sebe.
Spozanvanje samega sebe je po moje možno samo znotraj konkretnega prostora in časa, paradoks pa je, da samega sebe nikol ne moremo do konca in brez ostanka spoznat znotraj konkretnega prostora in časa. Odrešitve nam tako ne more prinest še tako popolna pokritje z 'duhom časa', ker je glede na našo univerzalno zasnovano naravo/pisho odrešitev možna samo v transcedenci, to je v preseganju konkretnosti.
Tega zavedanja posebno mladi ljudje (še) nimajo, zato predvsem mladi prisljeni kreirat ta 'duh časa', skoz katerga se samospoznavajo in ki jim zaradi svoje omejenosti tud povzroča stikske, ki jih lahko presegajo samo v transcedenci in ne nekem drugem/ustreuznješem 'duhu časa', ker vsak 'duh časa' je omejen s konkretnostjo časa in prostora, v katerem je bil oblikovan. Ne moreš mlademu človeku svoj 'duh časa' ponujat kot tisto odrešujeoče/univerzalno, s katertim ga boš odrešu stisk, ker njegov 'duh časa' kao ni dost univezalnen.
Quote:Tako mi je prav nagravžno včasih poslušati kakšne naše ali tuje psihologe, ko se znotraj komentiranja kakšnih dogodkov ali pojavov dobrikajo potencialnemu poslušalstvu, ker so ti ljudje glede na lastne sposobnosti in značilnosti sposobni le to " prebaviti".
Navduševnje nad 'duhom časa' časa v obliki, kako se univerzalno na sicer omejen način odraža v konkrektnem, po moje ni nč nagravžnega. Nekaj takega je včasih sposoben nardit žižek, zato pogosto izpade 'trendovsko'in 'populistično', čeprav ne počne drugega kot izraža čudenje nad nekim splošnim ali marginalnim pojavom v aktualni kulturi, ki ga drugi sploh ne razpoznajo kot pojav, ki bi bil lahko sploh deležen zanimanja filozofa za katerga se prepostavlja, da je vsak konkreten pojav spsoben takoj pokrit v univerzalen koncept in se s tem odvezat čudenju.