ne vem zakaj se tako bojiš logičnega in racionalnega pogleda na svoja čustva ...
kot bi se bal, da bi zaradi tega izgubila svojo moč ...
kot bi se bal, da bi zaradi tega postal čustveno impotenten ...
pa je ravno obratno, saj čustveno impotentni ljudje ne zmorejo videti vase kaj čutijo, še težje pa svoja čustva primerno izražajo, da pa bi distanco do sovjih čustev zavzeli in si jih logično in razumsko presvetlili, to pa je za te ljudi največja muka ...
le zakaj je analiza čustev v današnjem svetu tako šibka ...
le zakaj je čustvena inteligenca šele pojem zadnjih 10 let ...
le zakaj je naša družba vedno bolj čustveno otopela in zavrta ....?
Quote:Valda, da ne. Razen če te to izrecno veseli
Dejstvo pa je, da srečo (beri naravno stanje) ponavadi prepoznamo komaj po mnogih zablodah svojega uma in posledično trpljenju zarad tega. Ampak ker vzroke za to iščemo vsepovsod drugje in drugih kot pri sebi, se oddaljimo tako zelo. Komaj ko na nek način obupamo (ponavadi nas še mora sočutno vesolje prisiliti v to), uvidimo nesmisel. Najdemo se, in ponavadi čudimo (vsaj jaz), kako preprosto je dejansko vse. Da pa to obdržiš pa je potrebna vzporednost. Vzporednost pa je mogoča, če se zavedaš različnosti.
Ljudje si ne kompliciramo nalašč; to je bolj nezaveden del, ki potrebuje "darilo". Je del vsega, ki želi biti samospoznano, je nek večen proces. Do neke točke je to karmičnega značaja, vnadalje pa je lahko dharmično, oboje pa se medmes prepleta.