Quote:Mi je sicer malo novo zdajle to gledišče, da se že v lajf projeciramo
To ni nč novga, v bistvu nam krščanska religija to dejstvo sporoča, ko nas opozarja, da nam je življenje dano v le uprabo. Zdej al ga hvlaženo sprejememo kot svetinjo al pa zavržemo kot izmeček, al ga sprejememo kot dar ali kot kazen je pač tista projekcija, ki se ponavad itak menja skoz izkušanje dejstva, da se z njim ne zmoremo v celot in brez ostanka positovetit.
Quote:ampak moj namig je šel v smeri, da njemu kot samemu ni mar, da obstaja, ker je sam po sebi in ne vem, če si lahko predstavljaš, kaj pomeni vsaj približno dejstvo, da mu ni mar. Pomeni, da te zbriše z Zemeljskega obličja kadarkoli - to sem želela reči. Smrt ne bo nikoli prišla pričakovano, ker potemtakem ne bi bila smrt - ampak le ona vsebuje življenje. :hm
Depresija je rezultat (zmotne?) predpostavke, da nam življenje ne izkazuje (dovolj) hvaležnosti z to, da ga vzdržujemo in mu zato z ignoranco/smrtjo to nehvlaežnost samo vračamo. V bistvu je antipod (po moje zmotne) predpostavke, da je življenje dar in da ga je zato treba častit ne glede na to, kaj nam nudi.
Lajf je po moje tko celovita in hkrat zato tko paradoksna zadeva, da ne prenese nobene projekcije, nobne analize, nobene ocene in sploh nobega odnosa in ga zato z nobeno spoznavno metodo ni mogoče zapopast drgač kot delno in pristransko, kar nas nujno vodi ali evforijo ali depresijo. Odvisnot od lajfa, ki ti je edin zmožen vzpostavit al pa zbrisat kakršnokoli (delno) zavest o njem, nas tko iritira, da bi smo si zato izmiselni smrt koz način, ki nas te odvisnoti edina lahko odreši. To zmoto seveda usodno plačujemo, saj je smrt samo produkt naše delne zavesti o življenju in nas kot taka zato od življenja ne more odrešit. V tem smislu tud depresija nima nobene odrešilne vloge sama po seb, čeprav se je oklepamo s tkorekpoč enako religiozno zavzetostjo kot so se nekoč oklepal ekstatične zaverovanosti v čudež življenja.
Home
Pages: 
