|
japka
|
Zgodnje krščanstvo
UGANKE IZGUBLJENIH EVANGELIJEV
Ducati krščanskih spisov so nekdaj veljali za del Svetega pisma, potem so jih razglasili za krivoverske in nazadnje so utonili v pozabo. Zakaj najdeni stari rokopisi spet vzbujajo zanimanje zgodovinarjev in privlačijo tako vernike kot neverujoče?
»Toda zdaj, ko se je zdanil sábat, je bilo slišati močan glas z neba, in sestopila sta dva moža. Kamen, s katerim je bil zagrajen grob, se je sam od sebe odvalil, in med tem ko so rimski vojaki strmeli, so se trije možje prikazali iz groba, dva od njih podpirajoča drugega, sledil pa jim je Križ. Glavi dvojice sta segli do neba, toda glava tistega, ki sta ga vodila, se je dvignila nad nebesne višave …«
Da, to je opis Jezusovega vstajenja, vendar drugačen od tistega, ki ga poznamo iz Svetega pisma. Odlomek je namreč iz spisa, imenovanega Evangelij po Petru, poznali pa so ga zgodnji kristjani z Bližnjega vzhoda. Poznejšim rodovom je bil povsem neznan, kajti do leta 350 po našem štetju so ga kot krivoverskega opljuvali cerkveni očetje, podobno kot ducate zgodnjih biblijskih besedil, imenovanih recimo Evangelij po Mariji (Magdaleni), Janezova dejanja, Klemnove pridige in Evangelij resnice.
Po oceni Dana Browna, pisca uspešnice Da Vincijeva koda, je rimskokatoliška cerkev pometla z 80 alternativnimi evangeliji, od katerih jih nekaj omenja telesne odnose med Jezusom in Marijo Magdaleno. Feministične raziskovalke Biblije, na primer Karen King s Harvarda, pa se sklicujejo na ta besedila zato, ker bi rade dokazale, da Magdalena ni bila razuzdana prostitutka, temveč je kot Jezusova učenka uživala ugled, kakršnega sicer pripisujejo svetemu Petru. Princetonska profesorica Elaine Pagels pa si je leta 1979 priborila Nacionalno knjižno nagrado za esej Gnostični evangelij, v katerem je obdelala tovrstne alternativne pripovedi o Kristusu. Tudi to delo je postalo uspešnica in še danes po vseh Združenih državah študijske skupine v cerkvah listajo knjige Pagelsove. In ni pretirano reči, da se vsaj v Ameriki vse več vernikov zateka k prastarim krščanskim besedilom in jih uporablja za lastne verske obrede.
Drugačna pot do vere
Kako razložiti to današnjo privlačnost že davno zavrnjenih pripovedi in že davno izumrlih skupnosti, ki so jih širile? Prvič, opraviti imamo z najnovejšim izzivom tistih vernikov, ki niso povsem zadovoljni z »resnicami«, za katerimi stoji uradna Cerkev. Že v 90. letih so se razvnemale polemike o »zgodovinskem Jezusu«, netili pa so jih liberalni raziskovalci, ki so dvomili o zgodovinski točnosti Novega testamenta in ki so evangelije oklestili na tistih nekaj vrstic, ki so se jim zdele verjetne (»da« za Jezusove ozdravitve, »ne« za njegovo vstajenje).
Zdaj nekateri verujoči ljudje enako nemirno pogledujejo onkraj priznanih besedil proti heretičnim oziroma nekanoničnim evangelijem. Drugi pa se sprašujejo: »Če smo voljni dvomiti o zgodovinski natančnosti piscev nepriznanih evangelijev, zakaj bi potem morali slepo sprejemati sodbo njihovih naslednikov, ki trdijo, da so druga besedila povsem brez duhovne resnice?« Ali kot je brez dlake na jeziku rekel Marcus Borg, pisec dela Srce krščanstva: »Veliko je zanimanja za raznovrstnost zgodnjega krščanstva, kajti mnogi ljudje, ki so zapustili Cerkev - in nekateri, ki ji še vedno pripadajo - iščejo drugačno pot do krščanske vere.«
Najdeni spisi tudi potešijo lakoto po mistični duhovnosti - posebno v ZDA. Odkar so v 70. letih postale popularne vzhodnjaške vede, nekateri Američani iščejo lastno tradicijo, ki naj bi jih vodila do božanskega, v upanju, da bodo izenačili ali celo spodrinili včasih pusto dieto nedeljskih maš. Tisti, ki iščejo takšen odnos z Bogom, ki ni tesno povezan s krščanstvom, so prevzeli jogo in kabalo. Toda tudi nekateri od izgubljenih krščanskih spisov spodbujajo ezoterično znanje in prakso, hkrati pa v svojem središču ohranjajo Kristusove nauke. Pagelsova navaja nekega v Ameriki rojenega svečenika zena, ki se je pošalil, rekoč: »Ko bi bil poznal Tomažev evangelij, mi ne bi bilo treba postati budist!«
Stari spisi se tudi lotevajo vprašanj o zlu in trpljenju na svetu, o odnosu med telesom in dušo, o hkratni bližini Boga in njegovi navidezni oddaljenosti od nas - skratka vprašanj, na katera v naših časih odgovorov ne najdemo. Zlasti ne mladi ljudje, ki se zato zatekajo h gnostičnim idejam, kakršne odseva na primer filmska uspešnica The Matrix. Nemirni duhovi najdejo veliko odgovorov tudi v najnovejših raziskavah zgodnjega razvoja krščanstva, raziskavah, ki pogosto navržejo to, čemur so včasih rekli krivoverstvo. Raziskovalci namreč vse pogosteje namigujejo, da je bilo zgodnje krščanstvo morda precej daleč od tistega, kar Cerkev tolmači kot pravoverno.
Zakladnica neznanih spisov
Ta teorija je postala še verjetnejša leta 1945, ko so blizu egiptovskega mesta Nag Hammadi naleteli na pravcato zakladnico evangelijev, poslanic in opisov apokalipse (izkopanih je bilo kar 46 spisov!). Liberalni zgodovinarji so tedaj polagoma sprejeli razlago, da zgodnje krščanstvo ni bilo čvrsto hrastovo deblo, temveč goščava dreves, imenovanih gnosticizem, ebionizem, markionizem itd. Vsako od teh dreves pa je ponujalo svoj pogled na Kristusa in na krščanstvo. »Ortodoksno« deblo, so nazadnje preudarili raziskovalci, je šele pozneje udušilo in spodrinilo druga. Redkost izgubljenih spisov, pravijo zgodovinarji, ne odseva toliko njihove tedanje nepopularnosti, temveč jih je šele pozneje razredčila Cerkev kot vire zmotnega nauka.
Specialisti za kulturo so najprej počasi in previdno, potem pa čedalje bolj navdušeno raziskovali možne posledice tega zasuka. Profesorica Pagelsova je na primer izsledila niz elementov, privlačnih za sodobnega duhovnega iskalca: odmeve budizma in Freuda, živo vrednotenje duhovne vloge žensk. Nekaj spisov, pravi, zasluži, da jih ne obravnavamo kot »norost in bogoskrunstvo«, temveč tako, kot so jih sprejemali kristjani v prvih stoletjih - »kot močno nasprotje tega, kar je danes za nas pravoverna krščanska tradicija«. Stari kristjani so po njenem manj razmišljali o brezmadežnem spočetju in celo Kristusovem božanstvu, pač pa so več dali na sprejetje odrešenja na temelju tekočih duhovnih izkušenj.
Sedanje zanimanje navadnih smrtnikov za to temo je kajpada pripisati tudi knjižnim in filmskim uspešnicam. Znani pisec srhljivk Dan Brown v Da Vincijevi kodi na primer obtoži rimskokatoliško cerkev, da z »izobčenjem« zgodnjih alternativnih evangelijev prikriva »pravo« spolno razmerje med Jezusom in Marijo Magdaleno. Lanskega novembra je Brown na zelo gledanem programu ameriške televizije obtožbo raztegnil na vso nekanonsko knjižnico, rekoč: »Vprašanje, ki si ga zgodovinarji zastavljajo, je sledeče: 'Če se je Cerkev tako zbrano trudila, da bi uničila to informacijo, potem moramo domnevati, da je bila ta informacija kar eksplozivna.« Zanimanje množic bo gotovo še večje, ko bo leta 2005 Da Vincijeva koda prišla na velika platna.
Mračnejšo podobo najdenih rokopisov sta ponudila brata Washowski s futuristično filmsko trilogijo Matrica. Svoje vznemirljivo sporočilo, da je svet, ki ga doživljamo, zgolj iluzija in da se iz nje lahko nekako izkopljemo, če bomo posegli po ezoteričnem znanju, sta najbrž povzela po 1800 let starih nekanoničnih klasičnih delih, kakršni sta na primer Evangelij resnice in Poreklo sveta. Toda najdeni rokopisi vsebujejo zelo različna sporočila. Iz njih je mogoče na primer povzeti, da so nekateri zgodnji kristjani verjeli v enega Boga, drugi v dva, tretji celo v 30 bogov. In medtem ko so nekateri verjeli, da je Jezus s svojo smrtjo odrešil svet, so bili drugi prepričani, da ni imel s tem nič opraviti oziroma da ni nikoli umrl. Sicer pa so vsa krščanstva imela nekaj skupnega: iskala so odgovore na bistvena vprašanja o grehu, smrti in Kristusovi naravi. Vseh različic vsekakor ni mogoče zajeti, zato bomo krenili samo po nekaterih najbolj nenavadnih in najbolj uhojenih poteh.
Ebioniti in Markioniti
Ebioniti so pripadali najstarejši od danes nepriznanih verstev. Naziv pomeni »ubogi«; to častno oznako so imeli člani prvobitne krščanske skupnosti v Jeruzalemu, pozneje tudi skupine judovskih kristjanov na območju jugovzhodno od Jordana. Njihovo vero bi mogli opisati kot krščanstvo, ki je še lezlo iz judovske lupine. Jezus je bil Jud in verjeli so vanj kot judovskega odrešenika in ne kot člana svete trojice. Poznali so obredne kopeli in med molitvijo so bili obrnjeni proti Jeruzalemu. Jezusa so častili, ker je ohranil ves judovski zakon z njegovimi stotinami zapovedmi, ki jih je Bog prek Mojzesa predal človeštvu. Zato je Bog Jezusa posinovil in mu naložil posebno nalogo: da se žrtvuje v spravo zaradi človeškega greha, vendar ga ebioniti zato niso častili kot božjega sina. Tudi sicer so bile mnoge od njihovih idej v nasprotju z današnjim Svetim pismom, predvsem z evangelijem po Janezu. Dejstvo, da je ta sekta obstala kar nekaj stoletij, nakazuje elastičnost zgodnjega krščanstva.
Markioniti, zrcalna podoba ebionitov, so svoje krščanstvo do zadnje pege očistili judaizma. In poželi so bleščeč uspeh, kajti nova vera je prevladala v nekaterih delih Male Azije in njen vpliv je bilo še marsikje čutiti več stoletij. To se jim je posrečilo tudi zato, ker so ustvarili dva boga. Ustanovitelj sekte Markion, ladjarski magnat v črnomorskem pristanišču Sinope, je zavrgel Staro zavezo in sestavil svojo novo. Kot dualistični gnostik je pravičnemu, toda strogemu in jeznemu Bogu Judov nasproti postavil Kristusa kot Boga ljubezni in milosti. Pozneje so markioniti prešli med manihejce in pavlicijance.
Markion je okrog leta 139 po našem štetju odpotoval v Rim in napravil močan vtis na krščansko cerkev, ker ji je podaril 200.000 sestercev. Potem je sklical cerkvene voditelje, jim predstavil dve teološki knjigi in jih spodbudil, naj razpravljajo o njegovih teorijah. Posledica je bila, da so ga izobčili - in mu vrnili podarjeni denar. Kot drugi teologi se je tudi Markion ubadal z vprašanjem trpljenja in smrti. Toda njegovo sklepanje se je zelo razlikovalo od krščanskega nauka, da je Adamov izvirni greh spridil dobro stvarstvo Boga. Markion je namreč učil, da je svet in njegove tegobe ustvaril slab judovski Bog, ki je človeštvo obsojal na smrt, kadar ljudje niso mogli spoštovati njegovih nemogoče visokih meril. Bog Jezus, povsem samostojen lik, pa se je lepega dne kot ljubeče božanstvo prikazal iz nebes in se žrtvoval, da bi človeštvo rešil njegovega maščevalnega predhodnika. Še danes se mnogi kristjani potihoma strinjajo s teorijo o Bogu ljubezni, srd in maščevalnost pa (zmotno) pripisujejo judovskemu Bogu.
|
Home
Pages: 1
