Mae wrote on 04.09.2004 at 12:19:57:


Torej, jaz sem se testiral za virus HIV. Ko prideš tja, se usedeš v čakalnico pred ambulanto, kjer se najprej pogovoriš z zdravnikom zakaj si tam, kakšne okoliščine so te tja privedle itd. - vse zelo korektno, zdravnik zelo človeški (bi se lahko marsikateri kolega pri njem česa naučil).

Potem glede na omenjene okoliščine in če se mu zdi potrebno poslušaš "pridigo"   ampak, kot rečeno, vse zelo korektno, nevsiljivo, tako da čutiš, da človek želi pomagati.

Potem greš s papirji k sestri, ki na tvoje papirje in na epruvete nalepi etikete z nekimi šiframi in tvojim imenom. Tu je potem tisti keč. Lahko bi te klicali po šifri. Pa vsaj mene in tistih nekaj oseb, ki so bile takrat tam niso... Torej, če to berete Igor in Tanja in Mojca in ostali, katerih imen si nisem zapomnil, lep pozdrav!

No in potem greš rdečih lic ali pa bled - kakor kdo - dat kri. In potem zveš, kdaj bodo rezultati tam in takrat prideš na konzultacije k zdravniku.

In zveš sodbo. Moja je bila oprostilna. In od večine ostalih, sodeč po obrazih, tudi. Samo en moški je prišel iz ordinacije bel kot stena in jo odkuril kot so ga nesle noge. Ob tem prizoru je v čakalnici nastala smrtna tišina.

Sicer je pa zanimiva skupinska psihologija v takih primerih. Imel sem občutek, da kar vsakemu na čelu piše, zakaj je tam. Punce, ki so jih fantje varali, sedaj, ko to vedo, jih je pa zagrabila panika. Te so ponavadi v družbi prijateljic(e), ki ne gredo v ordinacijo. Fantje in kaka punca, ki so se dol dajali kjerkoli, kadarkoli, s komerkoli, a vedno brez zaščite, pa jih je nekaj nenadoma navedlo k  razmišljanju o svojem neodgovornem početju. Potem nekaj tistih romantikov, ki želijo negativni izvid pokazati svoji novi ljubezni v znak odgovorne odločitve za skupno prihodnost - tem je nekako še najlažje in naj kdo reče kar hoče, meni se to zdi zelo romantično. Potem so tu fantje, ki so bili preveč zaupljivi do svojih fantov in se jih je polotil stah, ko jih je enkrat doletelo spoznanje o lastni naivnosti. Potem še kak posameznik, ki se je tako ali drugače zbodel na iglo ali kak drug predmet in ni prepričan ali se je pri tem morebiti okužil. Ipd.

Pa ne preveč resne vzeti zgornjih besed. Opisujem samo svojo izkušnjo, pri čemer je dejstvo, da večina ljudi, ki so tam, sploh ne opazuje okolice. To počnem jaz zaradi svoje poklicne deformacije. Vsekakor je dobro narediti tak test, če so pretekla dejanja rodila kak upravičen sum. Ali kakor pravi moj pregovor: "Bolje na test magari z vrečko na glavi, kot obsoditi drugega na smrt."

No, moram priznat, da je mene tko firbec matral, da sem šla jst tut. Prvič. Pa ni blo nobene panike. Vse čist cool. Rezultate pošljejo po pošti. Sploh nisem zaznala neke neprijetne whatever. Rezultat je pa tut bil "ugoden".