(in da se lahko od njega marsikaj naučim)

em ... ali se ti ljubi o tem malo več napisat?

ker sem ravno razmišljala, da je tukaj nekja ženskih osebkov, ki na forumu uživamo status, kot ga ima Rugelj v slovenski družbi

za moje pojme je dr. Rugel zavrto-zakompleksan- nevrotičen tip. sam piše ne metre knjig, objavlja neke teorije, ki so se ravno pri njem izrodile. baje ima za seboj tri zakone. uspešen tip ni kaj. pije vodo in se posti, hkrati pa zdravi in mori ljudi. najbolj pa je falil s svojo teorijo o njegovem nasledstvu. baje se nihče ne javi na njgovo delovno mesto. potem bo šibal kar sam, tja do groba vse une teorije in blesarije. pa naj. bog mu daj mir in pokoj.
Angel

odgovor t-ju.
za dr. je potrebno precej znanja. je res.
o prebrala, prebrala. še obvezno gradivo je bil na faksu.
osebno ga ne poznam, bogu hvala.
ena njegova izjava pa me je najbolj zbodla.
da bi blo treba otroke samohranilkam oduzet. a ja?
ker so potencialni kriminalci, pijanci in kurbe. a ja. jaz poznam nekaj otrok samohranilcev, ki so še bolši od ostalih iz zakonov kjer sta 2 starša.
in dalje. veš koliko otrok ima on. dej napišiš, pa ti nadaljujem še kero cvetko o njem.
na temo doktorata pa tole. poznam odlične in slabe zdravnike, kot so odlični mesarji, pa slabi kleparji. so tud odlični pisatelji pa slabi. kaj boš pa na to T odpisa-ali a?

3. POROČILO

3.1. Število vključenih
- V minulih 31 letih delovanja najprej po Hudolinovi (Hudolin, 1991), pozneje pa po lastni socialno-andragoški metodi se je pri meni pripravljalo za vključitev blizu 10.000 identificiranih pacientov in približno 13.000 njihovih svojcev.
- V tem obdobju se je vključilo:
- na Škofljici (1971-73): okrog 1500 identificiranih pacientov in približno 2500 svojcev,
- v moj program (1974-2000): okrog 2000 identificiranih pacientov in okrog 2500 svojcev,- od tega 93 nevrotikov in 141 nevrotičark (ostali so bili v glavnem alkoholiki in njihovi svojci, seveda vsi primarno nevrotični).

Izmed 141 nevrotičark, ki so se zdravile pri meni v zadnjih 15 letih sem izbral 10, ki so nedvomno ozdravele in analiziral socializacijske dejavnike, ki so odločilno pripomogli k ozdravitvi in ugotovil: vse so že diplomirale, se poročile, že rodile, bile zaposlene, imele so razmeroma zrele moške (pri katerih so imele ustrezno oporo, niso pa jih mogle vplesti v svoje nevrotične igre), imele so pozitiven transfer z menoj, vsestransko so se prizadevale v programu (z oceno prav dober), v programu pa so vztrajale od 4 do 16 let, povprečno 8 let.
Prav tako sem med nevrotiki našel tri moške, ki so ozdraveli in so bili deležni enakih socializacijskih dejavnikov.

Med nevrotičarkami in nevrotiki, ki so se zdravili pri meni v zadnjih 15 letih sem izločil dve kontrolni skupini po deset nevrotičark, ki so sicer bile v programu prizadevne in čeprav so se zdravile povprečno 5 let niso uspele ker niso bile deležne vseh navedenih socializacijskih dejavnikov in sicer:

- 1. skupina, ki so še v programu: 5 jih ni diplomiralo, nobena med njimi pa ni dosegla genitalne stopnje razvoja in niso sposobne za ljubezen in za tvoren odnos s partnerjem, zato so brez njega; 5 pa jih ima diplomo in otroke ter delajo, a niso sposobne za partnerstvo, zato so brez moških,

- 2. skupina, ki niso več v programu: 5 jih še ni diplomiralo, vseh 10 pa ni bilo sposobno za tvorno partnerstvo, zato so vse bile v glavnem stalno brez moškega.
- V obeh kontrolnih skupinah so tudi po trije moški z enakimi lastnostmi.

Oblikoval sem še tretjo kontrolno skupino 10 moških alkoholikov, pri katerih se je alkoholizem nacepil na nevrozo. Ti moški so bili v programu povprečno 10 let , med njimi jih je v programu še 5 in sicer od 12 do 22 let, povprečno 13 let. Vsi so dosegli razmeroma visoko stopnjo vsestranske rehabilitacije.
Temeljna značilnost teh desetih moških je, da so že pred razvitim alkoholizmom dosegli stopnjo osebnostnega razvoja dobrega gospodarja (Nicoll, 1996), toda njihov magnetni center se je pomaknil iz poslovne sfere v gostilno, pod mojim mentorstvom pa so ga premaknili nazaj v poslovno sfero in družino.

Z moškim nevrotikom ali alkoholikom, ki še ni dosegel stopnje osebnostnega razvoja dobrega gospodarja, po mojih izkušnjah sploh ni možna uspešna psihoterapija dokler v nekem dodatnem (za sedaj imaginarnem) programu ne zakoraka na pot dobrega gospodarja.

Prav tako ni možna uspešna psihoterapija oseb, ki so primarno psihopatske osebnosti. Moje izkušnje se povsem skladajo s Scott-Peckom, da je take osebe morda možno korigirati, če se na represivne ukrepe nacepi še psihoterapijo (Scott Peck, 1990)