apostat
Ex Member
|
V ljubosumnosti tiči erotični materializem. V njegovi osnovi je namreč stališče, da je predmet ljubezni last ljubečega.
Ljubosumnež ravna s človekom, katerega bi naj ljubil, kakor da bi bil ta njegova lastnina; v to ga poniža. Hoče ga imeti samo
zase in s ten dokazuje, da njegov odnos sodi v kategorijo imeti. Tudi v pravem ljubezenskem razmerju ni prostora za
ljubosumnost. Ta je že načeloma neutemeljena, ker je za pravo ljubezen prvi pogoj, da človeka pojmuje v njegovi enkratnosti
in edinstvenosti, torej v njegovi načelni neprimerljivosti z drugimi ljudmi. Na drugi strani pa tekmovanje, ki se ga
ljubosumnež tako boji, dopušča možnost za primerjavo s tekmecem. Toda kadar gre za pravo ljubezen, ne more biti konkurence,
saj je vsak človek za tistega, katrega ljubezni je deležen, neprimerljiv, izven konkurence....
Ljubosumnost napartnerjevo preteklost, ko je kdo ljubosumen na predhodnike; ljudje, ki jih muči taka oblika ljubosumja hočejo
biti zmeraj prvi. Tisti, ki pa hočejo ostati zadnji, pa je v ozadju občutek superiornosti. Oboji spreglejujejo dejstvo, da je
človek nepreimerljiv.
V ljubosumnosti se skriva nevarna dinamika v taktičnem pogledu - ljubosumnež doseže tisto, česar se boji: da mu je vzeta
ljubezen. Ljubosumnež dvomi, da bo partnerja mogel obdržati; in dejansko ga lahko izgubi, s tem namreč, da človeka, o čigar
zvestobi dvomi, peha v nezvestobo: žene ga naravnost v roke nekomu tujemu.
|