to je isti "paradox" iz matrixa

"how can i make a choice,if u already know what i'm going to choose" al neki taga...

sj nevem, a je se paradoks al so ksne smiselne razlage.. kt pa vidm je pa tut problem v sami "komunikaciji" oz besednem izrazanju v pogovoru o teh stvareh... k ma ena beseda za enga en pomen, za druzga drug.(recimo nedelovanje?)..

zdj sta 2 moznosti.. ena je ta da obstajajo stvari k bodo vecno paradoks za um.. druga je pa ta, da si pac um "napacno razlaga" in ne more pol dojet.
(tipicno kt je einstein razresu pac paradoks s tem da je postavil da je cas relativen)

recmo wild shoot. lah da je tut od casa odvisn vse skup.. dokler se ne zgodi mas svobodno izbiro, k je pa mim, je pa ze "moral se je zgodit" da se vsi dogodki pol ujemajo da je res tko k je pac mogl bit

soncnica wrote on 18.03.2004 at 14:30:51:



Ne vem, zakaj si želiš sprejemati situacijo brez čustev. Smo tko kompleksna bitja, da gre za sprejemati ali ne sprejemati, to je zdaj vprašanje, torej, ne glede na to s čim ali brez česa. To, da vedno preveč čustveno in osebno gledaš na stvari, pomeni, da ljudem zaupaš in nezavedno dopuščaš, da te čustva nosijo and up, and down, and up, and down. Z večjo kategorijo (npr. količino) izkušenj, boš razvila distanco.

Glede samega sprejemanja ali prepuščanja toku npr., to ne pomeni, da si le opazovalec, ker ti je  v zemeljskih zakonih dovoljeno, da tudi strateško in taktično manevriraš. Upravljaš z avtomobilom ti.  

Po defaultu bi moralo biti, da, če se maksimalno trudiš, da tudi dobiš ugoden rezultat, vendar vedno ni tako. Pri tem pa sprejemanje tega dejstva ne pomeni: ok, sprejemam, ni rezultata, ampak: ok, I've got it, not the right way!

Ti se lahko maksimalno trudiš npr. spulit drevo  , ki ti je na poti, vendar je zelo ozaveščeno in modro ubrati pot okoli, mimo njega in od tam naprej nadaljevati pot.

Vprašanje na odgovor o prepuščanju bi moralo biti, ne, ali si nekaj naredil minimalno ali maximalno, temveč, ali si naredil pravo stvar. Pri tem lahko pravo stvar definiram kot nekaj kar ne povzroča nepotrebnega razsipavanja energije, zagrenjenosti, frustracij, praznine, anksioznosti, napetosti, strahu, deprivacije, borbe, mučenja, slabosti ... Druga definicija: prava stvar je trenutek, ko zaupaš intuiciji, ki ti pravi: to je to!  

Nisem brala Castanede, lahko pa ugibam, da je mogoče z maksimalnim delovanjem mislil naslednje. Ko deluješ na full, s tem tudi sam vplivaš na omejitve s katerimi se soočajo tvoji sobivatelji. V zaznavi omejitev je pripoznavanje. V vrsti kjer jih je 20 pred teboj, normalno zaznaš, da je pol metra pred tabo nekdo drug, in je to sprejemanje. Torej pripoznavanje omejitev (ne v negativni konotaciji)  je neko zavedanje.  Torej, verjetno s tem, da ti deluješ maximalno, daješ omejitve  & something to work on tudi drugim.

Tako da, univerzalno, v statističnem seštevku vsi pridobijo. Posamezniki pa al tako, al tako, dokler se ne naučijo, da tako.  

Prepuščanje... ah ja...

Samo en primer (zadnji), ki se mi je zgodil. Moj brat in sestra se vedno nekaj prerekata. Meni gre to na živce. Oba imam zelo rada in želim, da se dobro razumeta. Ko se onadva zmerjata in kregata prizadaneta tudi mene. Ponavadi sem žalostna in razmišljam o tem.   Sedaj sem se odločila, da nič več. To ni moja stvar. Prepuščam se čustvom in potem je meni samo hudo. Obema sem povedala kaj mislim. Več ne morem narediti.

To je samo en primer.

Ekstremni primer so npr. najstniki, ko so v puberteti. Pol ure so žalostni, deset minut kasneje se že smejejo. So pod vplivom čustev, ki se jim prepuščajo.