zakaj včasih boli ?

Ločitev.....




Vzrok za probleme išči vedno najprej pri sebi. Če si dolgo in resno iskal, pa kljub temu nič odkril, tedaj prosi partnerja, da ti pove, kaj delaš narobe. On bo zagotovo vedel!

Če se držiš teh pravil, če se na to, kar ti partner pove, odzoveš mirno odprto in premišljeno, se bo hitro pokazala rešitev. 95 procentov vseh težav bi bilo v trenutku konec, če bi na tak način razmišljala oba partnerja.

Obrni se na resnično dobre prijatelje ali pa na strokovnjaka, ki mu lahko odpreš svoje srce in ki bo tebe in tvoj problem obravnaval odgovorno in pošteno. Da pa svoje probleme preprosto razprostreš v nekvalificiranem okolju, ti najprej ne prinese nič, drugič pa spodkoplje tvoje in partnerjevo dostojanstvo. Za tvoj odnos ne more biti nič slabšega, kot je to.

Svoji odgovornosti se ne poskušaj ogniti tako, da kriviš partnerja. Na Zemlji nisi zato, da bi za svoje probleme obtoževal druge, temveč da bi se sam učil. Pomisli tudi na to, da je tvoja pravica in dolžnost spremeniti le enega edinega človeka, in ta človek si ti.

Ko je srce zaprto, ljudje najdejo veliko zadovoljstva v prepiru, besu, sovraštvu in preziru.

Nikoli ni dobro stopiti v odnos, če stvari niso razjasnjene. Pomisli na to, da si na partnerja še precej vezan - četudi se to izraža še posebej v agresiji. Prav iz tega razloga se ne moreš prepustiti novemu odnosu globoko iz srca. In če tega ne zmoreš globoko iz srca, tedaj so bodoče težave že na obzorju.

Ker ste dandanes navajeni podcenjevati težo partnerstva, imate zato v istem okolju več odnosov, ki si hitro sledijo. Če bi lahko videli vezi, bi bili presenečeni, kako je vaš dom prepreden kot labirint. Z odnosi začenjate veliko prezgodaj. Takrat niste še niti zreli za nek odnos, niti še niste sposobni izbrati pravega partnerja. S tem je ločitev določena vnaprej in z njo prizadetost. Prvi odnos ima 100-procentno odprtost in predanost - oziroma naj bi jo imel. Naslednji pa le 50-procentno.

Ločitev vedno spremljajo bolečine ene ali druge vrste. To je vedno tako. Če kdo misli, da pri njem ni tako, tedaj s tem le pokaže, da je blokiran: bodisi ker svojih bolečin ne čuti, bodisi ker se partnerju nikoli ni resnično prepustil. Za celitev ran potrebuješ na eni strani mir, na drugi strani pa odvračanje pozornosti, to je razvedrilo, spremembo in pogovor. Ustvarjalnost je idealna metoda za celjenje ran.

Iz osamljenosti ne bi smel nikoli bežati, temveč bi jo moral preživljati aktivno - ravno s tem, da npr. razviješ svojo ustvarjalnost. To pomeni, v sebi najdeš raven, na kateri osamljenost ne doživljaš več kot bolečo, temveč kot izpolnitev, kot »zadovoljstvo s samim seboj«. Tedaj se osamljenost pretvori v enost z vsem.

V sebi razviješ in izgradiš notranjo moč, s katero si lahko sam. Le če zmoreš biti sam, si lahko tudi z nekom skupaj. Brez samote ni življenja v dvoje. Vsako partnerstvo te prej ali slej potisne nazaj k samemu sebi. To pomeni, da moraš prestati »sušno obdobje«, to je obdobje stiske in težav. Tvoje sušno obdobje lahko izzove tudi partner, ki gre skozi pomemben razvoj; zato se mora notranje umakniti v sebe, od tebe pa pričakuje, da mu nudiš svobodo, da bi lahko šel skozi svojo notranjo preobrazbo.

Sai B.

Mislim, da boli samo zato, ker smo preveč pričakovoli od te Ljubezni, potem pa se vse nakam sfiži.
Bi jo mogli jemat, kot nek popolni božji dar, kot resnično vzknik dobrote in prizadevanja biti dober do drugega, biti tako čuteč kot on, biti ponižen, svoboden brez mej, biti vedno in samo dober... je ljubezen že kot čustvo vznik dobrote in lepote. Je stik dveh duš, ki se dopolnjujejta, nadgrajujeta in osrečujeta. Bi moglo vedno tako ostat, ne pa, da se sprevrže ljubezen v bes in celo sovraštvo. V ljubezni delamo vse tako, kot bi želeli, da drugi delajo z nami. Samo dobro. Če mene nekaj boli, boli posredno tudi ljubljeno bitje, jaz čutim tako, kot ti, mene boli enako, kot tebe, mene ponižuje isto, kot tebe, ker TI SI JAZ IN JAZ SEM TI. Nikoli bi ne smeli od partnerja pričakovat VEČ, kot pa nam je zmožen dati. Bi ga ne smeli nikoli užaliti, nikoli prizadeti, ker vemo, da to boli.
Skrivnost vztrajanja v biti dober, kot človek, je smisel ljubezni. Bolj ljubiti, kot biti ljubljen, pa je še višja vrednota. Bi morali bolj ceniti ljudi, opaziti vznik vsake dobrote v njih, ker že namen biti dober, pomeni, da si dober.
Čustva sama, kot taka ne bolijo. Bolijo posledice.
Nekdo nas užali, pa že pobesnimo, nekdo nas grdo pogleda, pa je že nas sovražnik. Napaka. Vsi ljudje so samo naši učitelji, ker iz še tako slabe stvari, dogodka ali pripetlaja se nakaj naučimo.
Je mela moja babica navado rečt:< Ja dokler boli, vsaj vem, ko neha boleti, je tisto že odmrlo, ali pa več ni.> je mislila tako na telesno, kot duševno bolečino.
Tudi bolečina žensko požlahti, tudi solze jo delajo lepo. Veš to? So v davnih časih grajske gospodične zbirale svoje solzice v posebne steklene stekleničke. In ko so se poročile, je bila njihova vrednost večja, čim več solza je bilo v steklenički. Si moreš mislt?
Tudi bolečina mine, ker nič ni večno. Enkrat že, če ti je ob tem kaj lažje. Mine, definitivno, tako, kot je minljiva vsaka stvar na tem planetu. Verjemi.
LP
Donna

Bolečina je trinajsti organ. Je le ravnotežnosti predznak. Zakaj se ne vprašamo, zakaj ljubezen včasih ne boli. Ker nas tedaj to prav nič ne briga. Ko pa se nam brezbolečinsko stanje odvzame, pa šele ugotovimo, da bi blo dobr neki ukrent, da bi blo spet lepo in mirno in brez bolečin. To je čist normalen, sestavni del, pripadajoči proces, stranski učinek, ipd. Ljubezen v širšem smislu vključuje tudi bolečino. Torej, nič zakaj. Zato.  

Nak. BOLI_pa še kako. Vsaj mene.

Bolečina sama po sebi ni neko zlo, ki bi se mu bilo treba za vsako ceno ogniti. Prej je bolečina učiteljica, od katere se lahko veliko naučimo. Nauči nas, nam govori, naj se spremenimo, naj nehamo delati eno in začnemo delati nekaj drugega, nehamo misliti na en način in začnemo misliti drugače.

Če ne maramo poslušati bolečine in njenega nauka, nam postane edino ena izmed teženj po BEGU, izražena v IZBIRAH in ZASVOJENOSTIH. V bistvu:

Ne maram poslušati, ne maram se učiti...ne maram se SPREMENITI...

Če jih prilepimo človeku, so v glavnem vse nalepke brez pomena. Vendar pa mislim, da obstaja resnično pomembna razlika med RASTOČIM in BEŽEČIMI ljudmi. Ta razlika med tistimi, ki so ODPRTI za rast, in tistimi, ki so ZAPRTI. Odprti in rastoči ljudje ne zaničujejo vzgojne moči bolečine in so pripravljeni na spremembe. Začeli se bodo primerno odzivati in prilagajati. Razumeli bodo, da je bolečina samo posledica njihovih lastih napak, hotelj in želja, ki se v ljubezni žal niso uresničile. Drugi pa iz neznaih vzrokov preprosto ne marajo sprejeti pouka bolečine. Pravijo, da bolečine ni, tajijo jo, bašejo v svojo podzavest in lažejo samim sebi. Rajši kot priznanje resnice, iščejo nek nadomestek v narkotiziranem življenju. Pripravljeni so sprejeti samo 10% svojih potencialov, pripravljeni so umerti, ne da bi sploh živeli.

Obstaja nekaj, kar lahko stori rastoči človek, namreč nek način, da najde osebno vrednost, samospoštovanje, začne ceniti končno sebe, najde osebno vrednost, torej najde VZROK za uspeh.

Če imamo te vrednote potem bo vse drugo nekako že šlo v smeri rasti po poti miru in ljubezni. Kjer pa ljubezni in občutka vrednosti ni, ostaja samo delno življenje in bolečina pa če že hočte tudi PRAZNINA...

Bolečina vedno obstoji, ker nas je nekdo ali nekaj, kar smo imeli radi razočaralo ali užalilo. Izničilo je našo bit, samospoštovanje in dobroto v nas samih.

Vznik ljubezni je preblisk, ki ga v življenju zaznamo kot resnico in spoznanje, ki ga opeva toliko pesnikov, razglaša kot zadnjo modrost toliko modrecev.

Resnico-da je ljubezen zadnji in najvišji cilj za katerim teži človek. IN tedaj dojamemo skrivnost in smisel našega obstoja.

Pa na temo.
Kako, da ne boli? Vem, boli. Ko ti naprimer umere ljubljeno bitije, boli, da seka kosti! Zdravila pa NI in NI!
Sam to sem mela namen napist!

lp[color=Blue][/color]