Kok sem se današnji dan nasmejal in res lepo-odlično imel. To je ja neverjetno. Prav zaključek tega dneva, prinaša tole pisanje, in Exotu, gre velika zahva, da bo tole izvlekel iz "mene". Čeprav se moj trebuščič, še vedno ni umiril, pa vsaj tipkam normalno lahko.
Tega našega fantiča spremljam že odkar je prišel sem na forum in deluje res nadebudno, AMPAK. Tale ampak, mnogim pove že dovolj. Ko se gre za vroče debate, evo stričko že piše, že presoja, že deli mnenja, že ve VSE. Ni dvoma.
In dons me je v tako voljo spravil, veselo, krohotajočo, z občutki razumevanja, sprejemanja, v teh trenutkih bi ga stisnu k seb, da bi mu rebra polomu.... uh, pejmo na stvar....
No da se vrnem na naš AMPAK. ....in dons me je exo na chatu potegnu na ta AMPAK, in ga poslušam in se heca, a globoko v sebi vse na pol resno misli... Gre pa za predstavo o puncah, ki je res že kar zaskrbljujoča. Ker sej vemo, kako je in kaj. Ampak predstava se pa še kar fura in gradi, brez temeljev prakse. Leta študija o nasprotnem spolu začenjo puščati posledice, če ni nič prakse zraven. To je dejstvo, to kaže samo življenje. Sploh v primerih, da odpovedovanje ni stvar religije, temveč iskanja, izbiranja bodočega partnerja. Sploh, če gre za neizkušenega človeka na tem področju. Ko se začnejo hormoni in razum mešati lahko nastane precej explozivna snov.
Zabavno se mi je zdelo ravno vprašanje o Ukrajinkah, o dekletih ki so znane, da se prodajajo za denar. Vem, da se je exo hecal, ampak me je privedel do razmišljanja, kok je ta stereotip globoko zapečen v majhnih, velikih in že precej postaranih glavicah. In sem se spomnil svojih izkušenj. No niti jih ni bilo velik, ampak zame kar dovolj.
Prva je bila obisk Pariza, menda bo ene 10 let mimo, ko smo si ogledovali njegove znamenitosti. Seveda vsakemu dnevu sledi večer, in zbrana družbica se je odpravila odkrit tudi Red zone.
Seveda me je to že popoldan precej vznemirjalo, in z velikim pričakovanjem sem dočakal odhod. Preden stopiš na pot proti Red zone, ma vsak v glavi zgrajeno neko podobo, ki je sestavljena iz mnogih fantovskih pogovorov, branja knjig, gledanja filmo, in še in še. Ker sam nisem izjema, sem s podobno sliko hodil izzivom naproti. Vendar pa so se v meni počasi občutki začeli mešati, vznemirjenju se je pridružila spolna vzburjenost, nekje ob robu pa se je vrtinčil komaj zaznaven vprašaj.
Ko smo stopili na ulico, na uradni začetek Red zone, sem se namenoma oddaljil od družbe, prečkal ulico in sam nadaljeval pot. Hotel sem doživeti sam, nekaj me je porinilo čez, ker so bili ostali tako zatopljeni v pogovor sploh niso opazili, da sem kakih 30m za njimi in na drugi strani.
Na vogalih manjših ulic so stale prostitutke in me vabile... Toda z vsakim korakom se je moja hitrost povečevala, dekleta na začetku so še čebljale za menoj, meni pa je iz vzburjanja v srce lezla tesnoba. In ravno na polovici poti, sem se ustavil in pogledal punci v obraz. Bila je postavna, a ne lepa, poteze obraza je imela lepe, a nekako niso sodile k njenim očem. Obraz in oči mi niso šle skupaj.
Ko sem gledal te oči, sem se obrnil stran, toliko sivine redko še danes vidim pri kakem človeku. In ko sem nadaljeval pot navzdol, sem začel gledati vse v obraz in oči. In vsa vzburjenost se je spremenila v neko žalost, sočutje, kaj jest vem kaj.
Enostavno nisem več zdržal tam. Ko danes z večjim videnjem pogledam nazaj, dobim občutek kot bi se sprehodil po ulici sivih meglic. Tega si dologo nisem pojasnil. V očeh družbe, sem se spretno pridružil delu moralistov, ki so blebetali o boleznih in podobnih sranjih, jest pa sem le prikimaval. Ker sem bil nekako šokiran, kako se je nekaj tako lahko spremenilo. In ko sem postave gledal od daleč, so bile čisto nekaj drugega.
No pojasnitev te sivine pa sem doživel z obiskom nočnega bara pri nas lansko poletje. Z dobrim prijateljem sva popila že ene par piv, nakar se odpraviva v nočni lokal plesalk. Sedeva za mizo in naročiva. Kmalu je k mizi prišla ena od plesalk. In če želiš, da ti dela "družbo", ji plačaš pijačo. Seveda ta pijača stane, precej več kot eno pivo. No, ko sva to ugotovila in nama je bilo pojasnjeno, sva rekla, ok.
In kaj zdej? Zdej lahko punco malo otipavaš, oz. se smuka tam okrog tebe. In mene začnejo spet tisti občutki sivine, kt deja vu, se menda reče, peplavljat. No tokrat je bila situacija mal drugačna. Stekel je pogovor. In iz tiste ene erotične plesalke se je deklica začela spreminjat pred nama v punco. Ko sta se najina pogleda srečala, sem spet začel padati v sivino, ki sem jo tokrat le presekal s čisto običajnim vprašanjem:"Kako se ji zdi tukaj pri nas v Sloveniji." Nato se je pogovor čudežno zasukal v neko drugo smer.
Mogoče se je meni to tako zdelo, res ne vem kaj se drugi pogovarjajo, vendar sem po spreminjanju dekleta videl, da ji postaja kar malo nerodno. Da ji ni vseeno da je tu kjer je, in spomnim se prav trenutka, ki je trajal in trajal, gledala sva iz oči v oči, in se razumela, to je tako težko opisat. Za trenutek je mogoče res nastopil nič, ko so vsi izginili, ko je glasba utihnila. To ni bil pogled strasti, pogled poželenja, pogled česarkoli, ampak pogled kjer je bilo tok ene teže v njeni duši.
Sivine ni bilo več. Kar razblinila se je. Kmalu je šefe začel odganjati dekle. Da pa ne bo kr pri nama stala. In u akcijo, na štango. Trenutek, ali mogoče še malo več teženja, bi v meni kmalu sprožil totalni napad na šefeta. Vendar situacija in okoliščine so me le ohladile. Naročila sva še eno pijačo, toda šefe je naredil svoje, v dekle se je čisto narahlo prikradla sivina. Vendar je doživela spremembo. Opazno. Ko sva s prijateljem odhajala je gledala za nama, pomahala sva ji in odšla.
Exo, to naj ti bo darilo, da boš spoznal, da v branju, sanjarjenju ni vse. Da veliko več pomeni osebno doživetje, osebno dojemanje ljudi in življenja. Moje mnenje se je z mnogimi dogodki še prevečkrat spremenilo, da bi danes z gotovostjo nekaj trdil.
Bolj ko prepoznavam sebe, ko prepoznavam okolico, ljudi okrog katerih se gibljem, ljudi ki mi pridejo naproti, manj trdovratne gotovosti in trdnih prepričanj imam.
Edino, kar me še ni razočaralo-presenetilo je odnos. In odnos, kot preplet, srečanje dveh, ali več ljudi postavlja gotovost. Nič drugega nimaš. Nič. Pa ne narobe razumet, ne govorim o zakonih, ne govorim o prometnih predpisih, ti že morajo bit. Govorim o tem znotraj predpisov, ko sediš v avtu.
Ko TI odločaš ali boš voznika pred seboj preklel ker vozi prepočasi ali ga sprejel, ker je sposoben v tej naglici življenja peljat tud prepočasi. Vse to se pa sam odločaš. Sam odločaš ali boš uspel razumet človeka ki vozi pred teboj, ali boš gonil svojo. Običajno če goniš svojo le sebi škoduješ.
Edino odnos lahko kontroliraš v popolnosti.