Lilith wrote on 06.02.2004 at 09:54:35:


Sej o tem govorim poslušaj sebe. Ne blebetaj. Poslušaj sebe. Katerega sebe je pa drugo vprašanje. Preveč je pojmov, ki zavedejo tok razmišljanja v tako ali drugačno smer. Poglej vase.

Dokler ti že sama beseda "agresor", "plenilec" leti iz ust obsojaš, nisi pripravljena nič spremenit. Ker že v štartu debate postavljaš izhodišče za nesprejemanje.

Že v štartu si ogrožena. Toda kdo je ogrožen.

Tvoje nalepke?

Dokler je ogroženec obstaja tudi agresor.

Ko ni več prostora, kogar bi agresor ogrožal, tudi agresor izgine.

Gru Gru wrote on 06.02.2004 at 10:05:56:


Ja, seveda, edi, da že v štatru čutim odpor, ko sem pa do sedaj že tolikokrat delala proti sebi - usluge drugim- da mi je od tega že kar slabo. In pri tem še vsake toliko zraven dobila po glavi.

Zato pa se čutim tako zelo svobodno že ob sami misli, da lahko rečem "ne". Jasen, glasen, odločen "ne". Tudi proti nasilju.
Nikakor pa to ni sorodno tvojemu konceptu sprejemanja, ker ti že v štartu nisi ogrožen in torej lahko to zganjaš - z ljubeznijo sprejmeš nasilje. Ker je to očitno tvoj pristni odziv? (nisi mi namreč prej odgovoril na vprašanje, ali so tvoja čustva ljubezni pristna ali se v njih siliš)
Me pa zanima, kaj narediš ali boš naredil, ko se z vseobsegajočo ljubeznijo in sprejemanjem ne boš mogel rešiti pred nasiljem? Ali pa se kaj takega tebi sploh ne more zgoditi?

Lilith wrote on 06.02.2004 at 10:13:48:


Takrat se lahko samo prekrižaš. Men je povsem jasno, da če bo slon korakal proti meni da se mu bom umaknil. Tebi mogoče ni.?

Vidim, pa da enostavno al nočete ali pač ne morete poštekat. Predlagam, da prebereš vse še enkrat, dvakrat.

Govorim o OBČUTKIH, ne o dejanjih. Buh pomagi.

Na dejanja včasih žal ne moremo vplivat, takrat se lahko le prepustimo in prosimo za milost.

Lilith wrote on 06.02.2004 at 10:13:48:

Dober občutek, ne? PO dolgem času en dan le uspet rečt NE, pa se soočit, pokazat zobe in mejo postavit. Morš si zdaj večkrat kaj takega privoščit.
In pol se boš začela počutit varno in si boš začela dost bolj zaupat. In tud na druge ljudi boš drugač gledala, ne bodo te več tolj ogrožali, ker boš vedla, da se znaš zmer branit, če je treba.
In en dan, ko se boš zelo varno sama v sebi počutila, boš vidla, da lahko s svojega varnega stališča razumeš tud drugega človeka in to, zakaj nekej dela in da tud njemu ni lahko. In ker boš tolk samo-zavestna, si boš lahko dovolila začutit sočutje do njega in mu boš mogoče tud roko ponudla pa probala pomagat. Čeprov te bo navidez ogrožal. Sam v resnici, v tebi, te ne bo.
Ljubezen pa strah pač ne gresta skupaj.

Vsaj pri meni gre tak, postopoma, naprej varnost, šele pol ljubezen...

titud, men se zdi da je tale tvoja "strast" in "kreativnost" o katerih zadnje case tok govoris vec al manj le prazna beseda iz tvojih ust. notr ni nbene potence, nbene vsebine, nbene podlage... sam zelja se pa cut mocna notr. neki podobnga k avtosugestija k ni nc druzga kokr kreiranje enga svojga imaginarnega subjektivnga okolja v katerem se kao varno pocutis. sam tisti k so iskreni se istocasno dobr zavedajo ranljivosti tega "baloncka". ampak je pa ena dobra stvar pr vsem tem. bolj ven na plano nam potegne nase skrite zelje iz notranjosti, da jih lohk lazi opazmo in tud drugi jih lazi opazjo. problem je le, ker ponavad izberemo napacno prakso, da bi te skrite zelje tud dejansko dosegl in ne sam povrsinsko imaginarno izpolnil, ker tocn vemo da to ni to. frustracija je se vedno tam kjer je bla, sam da je mogoce bl v ozadju (prekrita z "balonckom"), da jo tezi opazmo. ampak tud ta priplava ven v "primernem" okolju, tko kot se iskrica vzge k pride v stik s plinom. droga. umsko spekuliranje v kakrsnikoli obliki ze je, je sam droga, nc druzga. ta pa vemo kam nas pripelje in kje nam luknje prikazuje.

Hari bol.

titud wrote on 06.02.2004 at 10:14:11:


Ob tem pomislim tudi na ono, da če nisi doživel sovraštva v njegovi polnosti, tudi ne moreš doživeti ljubezni v njeni polnosti (govorim o občutkih znotraj ene osebe). Tista vseobsegajoča ljubezen in sprejemanje - tisto mi je pa vedno dišalo po eni taki medlosti.

Ampak zna biti, da ima Devi prav, da ko razčistiš vprašanja okrog lastne varnosti, se tudi to spremeni. Ali pa ne? Bomo videli.

Lilith wrote on 06.02.2004 at 08:00:30:


Jaz sem se tudi nekaj časa nazaj nekako odločila za princip sprejemanja, po sistemu sprejemanja z občutki, kar ni nujno, da se pokriva z dejanji. Kako to naredim? Kot prvo, nobeno stvar ne jemljem osebno. Pa z mnenji drugih se ne ukvarjam, itak na njihovo mnenje nimam neposrednega vpliva. Če povem preko primera: Nekdo mi lahko reče da sem trapasta koza. OK, on misli da sem trapasta koza. Jaz itak ne mislim, da sem trapasta koza, seveda velikokrat kaj trapastega naredim, ampak za trapasto kozo se nimam. Če tistile misli, da sem trapasta koza, naj si kar misli, če ima negativne občutke do mene, je to njegov problem, saj negativa bo njemu škodovala. Torej, sprejemem njegovo mnenje, kot njegovo mnenje, to njegovo mnenje ne vpliva na moje počutje. Kaj pa storim? Ne nastavim mu še desnega lica. Rečem mu, da jaz ne mislim da sem trapasta koza, on pa naj reče kar hoče, ker mene itak to ne interesira. Se tudi zaradi njega ne sekiram in ne jajčim, ga tudi ne poskušam prepričevati, da nisem trapasta koza, če mi pa kdo pove, ej un pa pravi da si ti trapasta koza, pa odgovorim v stilu A ti mu pa verjameš?

Pri sebi se s tem človekom še malo pomudim, pošljem mu kakšno prijazno misel, naprimer Želim ti vse dobro, naj ti posije sonce v tvoje srce!

Zame je stvar zaključena, tipu  ne dajem svoje energije, ne gojim zamere, življenje teče dalje. Tudi, če ga spet srečam, mu pogledam naravnost v oči, če se on slabo počuti, odmika pogled, je to njegov problem.  Lahko pa normalno komunicirava, on naj pa sam pri sebi premisli, a sem jaz trapasta koza ali pa ne. Al pa tudi ne, kakor hoče, njegovi občutki so njegov problem.


Ne vem, ali ima kakšen smisel, kar sem napisala.

V zadnjem času v vseh knjigah, ki jih berem naletim na razmerje sex-moč. Tale topic se mi zdi naravno nadaljevanje vsega kar se mi trenutno dogaja.

Igra moči...kot majhna punčka sem zrasla v zelo toplem in razumevajočem okolju in mi je bil prehod v vrtec totaln šok. Kolk je bilo enga nasilja že med majhnimi otroki..še danes se spomnim kako sem jih fasala prvi dan..tako, da so moji starši naslednji mesec opustili misel, da bi me peljali v vrtec...ker se zjutraj enostavno nisem pustila obleč.   Pa pustimo vrtec..isto se mi je začelo dogajat v OŠ...nekako v drugem razredu se je začelo...takrat so se moji sošolci kar kolektivno zaljubili vame in so cele odmore presedeli okoli moje klopi...kako so to vzele ženske si lahko kar predstavljate...no fante je potem za nekaj časa (do 5 razreda) začel bolj zanimat nogomet ... v 5 razredu pa so nam vsem podivjali hormoni, toda ženske 2 razreda niso pozabile...bili smo v letih, ko so fantje v razvoju začeli zaostajat in so ženske postale "ta gajstne" in manipulatorske...in takrat se je začelo...sinja je pa.......bla, bla bla bla...enostavno sem v nekem momentu ugotovila, kako se je javno mnenje obrnilo proti meni...in to brez, da bi karkoli naredila...totalni šok...tako, da so mi 6,7 in 8 razred postali prava muka...srednja šola je torej prinesla olajšanje...samo za 1 leto..potem pa se je vzorec do potankosti ponovil...s tem, da so fantje v 4 letniku začeli odraščat in sošolkam niso dopuščali več manipulacij. Takrat so se odnosi med mano in sošolci spet začeli tajati...danes 8 let kasneje smo prijatelji z večino od njih...in ironija..s tistim, ki sva se najbolj sovražila sva cel faks preštudirala skupaj in še danes delava na nekaterih projektih skupaj. Zakaj se je srednja šola ponovila...imela sem sošolko, ki se je v našo gimnazijo vpisala samo zaradi enega tipa iz višjega letnika. Ta tip pa se je zaljubil vame...to štorijo sem zvedala šele na faksu..in še danes ne vem ne imena in ne poznam obraza tega tipa...

Tole je bil malo dolg uvod...ama point je v tem, da sem bila vseskozi prepričana v to, da se mi tale pizdarija ponavlja, samo zato ker jo sam sprožim...torej , da je krivda v meni ... zato sem se trudila bit še bolj pridna in ljudem čim bolj ustreč...posledica...še večji teror nad mano...

...no in v enem momentu sem popizdila in se igre moči naučila tudi sama...in moje pravilo je zelo simple...nikoli ne udarim prva...ljudje, ki agresije ne rabijo zatorej nikoli ne bodo doživeli moje agresije in s takimi imam dolgotrajne, plodne odnose...vsi ostali, ki pa me hočejo zaplesti v power play, bodisi kot plenilci ali pa žrtve doživijo mrzel tuš...žrtve zignoriram...zs plenilci je pa tako...kdor zna bit ta bolj agresiven tisti zmaga...

...vsakič ko me kdo udari pač boli, toda udariti nazaj in močneje mi danes ni več noben problem....in zato tudi nimam več problema s kolektivnim besom žensk..ker se pač bojijo mojega ostrega jezika...