sinjeoka wrote on 29.01.2004 at 14:04:12:

Vse nase misli, tja gor do najbolj abstraktnih idej, z duso in bogom vred, ravno tako.

bp

mind wrote on 29.01.2004 at 16:11:16:


Se strinjam.
Na trpljenje noben ni imun. Je pa razlika v tem, kolikokrat in na kakšen način kdo gleda na trpljenje in iz tega vidika, kako ga uspe transformirati.
Pri meni se tudi pojavijo stvari, ki me prizadenejo ali vržejo iz tira ali potrejo. In včasih sem v vlogi žrtve dalj časa, včasih pa zelo hitro pridem ven iz tega kroga. To je zaradi mojega lastnega odnosa do življenja in do stvari, ki mi takrat povzročajo trpljenje. Je pa potreben določen napor sprejeti in sprijazniti se z nekaterimi stvarmi. In včasih je prav odpor do tega napora za spremembe glavna bremza.
Ja, to pa tako velja, da vsi iščemo trajno zadovoljstvo, ki pa se spet razlikuje od človeka do človeka.



Kolkor pa jaz štekam, je namen odprtja tega topica bolj vezan na način Exotove komunikacije in vsega ostalega, kar to potegne za sabo.


Danes sem bil v eni situaciji, kjer sem se počutil po krivem napadenega in mi je nekdo fejst stopil na moj egič. In se spomnim moje prve reakcije in besed v mojih mislih: ''ma, jebite se vsi skupaj, kot, da vas rabim''. Potem sem potreboval nekaj časa, da sem se iz te totalno obrambno-napadalne drže malo zrelaksiral in šele takrat bil sposoben malo bolj pogledati v kontra argumente ali očitke nekoga drugega. In potem sem videl, da sem gledal preveč samo skozi moje oči. Ker, ko sem bil sposoben malo širše pogledati na vso stvar, je bila slika drugačna, reakcija splahnela in ego pomirjen, v meni pa občutek, da je to bila ena poučna lekcija.

mater ste se razpisal

sem mislil napisat en post, pa sem se premislil
in bom raje napisal kar en članek o tvojem trpljenju na pozitivke, pa si ga tam preberi, če seveda želiš

drugače pa kar naprej, ugotovljaj zakaj exo tako trpi in ugotovi zakaj trpiš ti in nam ponudi svoj recept za odpravo čustvenih notranjih bolečin.

kdor se smili samemu sebi, gotovo trpi,

trpi vsak ki misli, da si ne zasluži bit srečen

trpljenje, kakor sreča je vedno le tvoja izbira.

psiholog naj bi bil človek, ki pozna psiho.

Kaj pa je psiha?

Duša

In kaj je duša?

ali so to tisti miselni vzorci, s katerimi operirajo psihologi

in psihiatri?

Stojči pravi da ne in v potrditev te trditve

je dejstvo prav to,

da je med tistimi akademsko izobraženimi ljudmi,

ki naredijo samomor ravno največ psihologov.

glede na to exo, da padaš na razne naslove po principih dipl., mag., dr.

te kratice pred imenom še ne pomenijo strokovnjaka, ampak zgolj človeka, ki je prebral in se napiflal nekaj tisoč strani

...vprašanje pa je, če jih je razumel

..če jih zna uporabljat v vsakodnevnem življenju


...moja izkušnja

...največ sem se naučila od ljudi z "zdravo kmečko pametjo", izobrazba je bila običajno bolj stranskega pomena

exorcist wrote on 29.01.2004 at 20:53:29:


Z mrtve točke se nikoli ne prestaviš, če braniš lastno identiteto.

exorcist:
Quote:


od Boga smo ustvarjeni in skoordinirani z enim samim namenom....to je zaradi vzajemne ljubezni med nami in Njim

če se mi na podlagi naše svobodne volje odločimo, da Mu ne bomo služili v ljubezni na direkten način, smo Mu prisiljeni služit na indirekten način

ta indirekten način je to materialno trpljenje (rojstvo, staranje, bolezen, smrt...) pri katerem se poistovečamo z materialnim telesom in služimo sebi oz. svojim čutom (poželjenje), kar je nasprotno od ljubezni

če se v tej materialno pogojeni manifestaciji prostovoljno odločimo (z svojim umom in čuti ) služiti Njemu, se nam On po svoji volji razodene in nas popelje iz minljive sklede v Njegovo večno blaženo prebivališče

dokler pa služimo sebi (oz. Njemu na indirekten način-saj mi izhajamo iz Njega in Mu vedno/večno služimo ) pa smo prisiljeni tavati iz življenja v življenje v tej minljivi materialni skledi




LANCE, tud če ti s svojim lastnim trudom uspe vse (materialne) stvari pošlihtati tako da boš dolgoročno srečen, te vseeno čaka neizogibno, ki ti vse to vzame

če se odvežeš od materije (budisti) ali če celo nadvladaš materijo (jogiji ) ti vse to vzame čas, oz. tega stanja ne mores trajno (večno) zadržat.....edino kar je trajnega je služenje Njemu v ljubezni...tega ti ne vzame niti čas


bp:
Quote:


hočeš rečt, da je razlog zaradi katerega se nahajamo v tem materialnem loncu naša želja po večnem obstoju, popolnem znanju in večnem zadovoljstvu ?


mene je bilo strah prihodnosti takrat ko nisem vedel "kdo sem" , kaj počnem tukaj in kakšne naj bodo moje aktivnosti, da mi zadovoljstva, ki sem ga dosegal ne bi vzela prihodnost

tega me je še sicer zdaj strah, ker vem da nisem dovolj iskren, ampak zdaj zaupam "zdravim" osebam oz. Njemu samemu, ki nam govori/jo v svetih zapisih in zaenkrat se mi pravilnost mojega delovanja oz. odločitve potrjuje, ne morem pa povsem z gotovostjo trdit, da bo tako tudi v prihodnje