en_bk wrote on 05.02.2004 at 14:19:01:Dragi Exo
Sicer si vprašanje namenil samo Stojčiju, ampak tole brezpogojno odpuščanje se mi zdi tako kompleksna, zahtevna, na celotno bit človeka in njegovo osebno rast vplivajoča stvar, da želim predstaviti še svoj pogled in izkušnje. Upam, da mi ne zameriš. Če bo kdo v tem pisanju našel kaj pozitivnega zase, bom vesel, vesel pa bi bil tudi kakršnih koli odzivov.
Evo, pogled laika. Prevara /ali izdaja/ je najpogostejše dejanje nekoga drugega ali pa ne, ki v meni sproža razdiralne občutke jeze, razočaranja, nezaupanja, bolečine, žalosti. Ti občutki so moji in z njimi lahko počnem, kar hočem. Lahko se jim predam, lahko pa jih poskušam prežvečiti in jih odpustiti /proš od sebe/. Najlaže se jim je predati, kar počne večina od nas. Potem sem ves čas lahko jezen na nekoga, boli me, zamera traja, samopomilujem se fest, pozabim, kaj je ljubezen, skratka krasno se imam do konca življenja in če sem res dober, uspem prenesti vse še na svoje potomce in potem se lahko gredo čez ene petdeset let tudi kakšno spravo ali pa ne. Lahko pa izberem drugo pot, ki pa je vsaj na začetku bolj trnova, prinaša pa mnogo več. Prinaša spravljenost s seboj, razumevanje, širino, iskrenost, ljubezen, mir, blagost in še kar kaj. To je odpuščanje. Odpuščanje ne pomeni strinjanje s storjenim, ignoriranje dejanja. Eni menijo, da pomeni odpustiti pozabiti, drugi, da lahko odpustijo, pozabijo pa ne. Zame je odpuščanje proces, kjer je potrebno jezo izživeti in jo odpustiti od sebe, bolečino izživeti in jo odpustiti od sebe, žalost izživeti in jo odpustiti od sebe, zamero izživeti in jo odpustiti od sebe, samopomilovanje izživeti in ga odpustiti od sebe. Na koncu ostane kaj..ljubezen, mir, spravljenost. Če so eni in drugi mislili to isto, potem imajo oboji prav. Te občutke pa lahko tudi zatrem /ne pokažem jeze, žalosti, bolečine/, ampak to pomeni, da so mi kot ponjava prekrili ljubezen, ki je zato ne morem čutiti, izraziti, priti do nje. Kako speljati proces odpuščanja. Prvič je najtežje, potem je vsakič lažje. Do neke mere mi pomaga čas, tako da brez nekega fest silnega truda pridem v stanje, ko ne kažem več zunanjih znakov jeze, bolečine, zamere. Brezpogojno odpuščanje pa je vse kaj drugega. Zase sem našel zelo uspešno metodo. To je meditacija. Pravzaprav to ni boj s samim seboj. To je striptiz. To so neskončni pogovori s samim seboj, z višjim jazom, s Konfuzijem, mojim prijateljem, z mojim angelom varuhom, z Bogom v zadnjem času.In kako merim uspešnost teh meditacij? Po vsaki taki seansi sem bolj nag. Moja iskrenost me slači, mukoma, kos za kosom, počasi. Silijo me vsi, sam sebe, Konfuzij, angel, Bog, v iskrenost, jaz pa se zvijam kot kača, nočem iz svojih cunj, pa čeprav se z vsako odloženo počutim bolje, lažje, svobodneje, svetleje. Ko bom odložil zadnjo, bom nag, bom odpustil, zares. Nak, še sem oblečen, saj je zima, ampak pomlad že trka /čeprav sem navzven že zdavnaj odplesal svoj striptiz...navzven nas je veliko golih, a ne/.
en bk
Pogostokrat slišimo, da nekdo reče, da bo vse odpustil, pozabil pa nikoli. V takem polovičarskem odpuščanju stare zamere in storjena krivica še naprej podtalno tli, le da nekomu veliko boljše uspeva, da te negativne pripetljaje in izkušnje izrine iz zavesti, nekdo drug pa se jih bo poskušal otrest z drugim njemu najbližnjim potlačitvenim mehanizmu. Če govorimo o odpuščanju, po moje, moramo v celoti odpustit, če to sploh zmoremo, drugače, v nasprotnem primeru, pa je bolje, da molčimo, kot pa da izrabljamo oguljene, predvsem krščanske fraze, kjer je odpuščenje ena izmed najvišjih vrlin, ki pa so za marsikoga prevelik zalogaj, tako da ostane vse skupaj le na listu papirja, se ne realizira. Tudi vprašljivo je, če je sploh priporočljiv tak odziv za našo dobro počutje in psihično zdravje, če preveč glorificiramo odpuščanje, če venomer požiramo, molčimo, se ne odzovemo na osebne napade, ampak raje skomignemo z rameni in sklonimo glavo, rekoč, saj če bom vse odpustil, se mi bo odvalil kamen od srca in moja jeza bo splahnela. Pa žal ni tako, ponavadi začne v nas še bolj vreti, po eni strani si začnemo očitat, zakaj nismo odreagirali v svoji pasivnosti, pa smo raje stali križem rok, po drugi strani pa, da smo se morebiti preveč zaletavo in burno odzvali, preveč čustveno, preveč razdiralno in destruktivno. Tak da vedno ostanemo razpeti med različnimi ekstremi.
Sicer pa to rek potrjuje, da se je človeško motiti, božansko pa je odpuščati. Zakaj sploh odpuščamo, morda je to najbolje za nas, da ne držimo zamer v sebi, kjer pridobivajo na razsežnosti in nas ko duhci spremljajo na vsakem koraku?