Koga ubogati, če smo razdvojeni oziroma razpeti med čustvi in razumom. Recimo, da ti razum pravi NE, čustva pa DA. Kako veš, kateri od njiju laže, kateremu zaupati, kako jih odnesti brez posledic? Ni bolje, da obe polariteti nekako uskladimo in uberemo srednjo pot?

mene to tud zanima... sicer jz v takih situacijah bl poslušam razum, ker pač, očitno čustva niso tok zelo čista, če clo razum zazna to 'nečistost' pa začnem dvomit;D

exorcist wrote on 30.11.2003 at 19:59:38:

Če boš poslušal intuicijo jo boš odnesel najboljše možno

exorcist wrote on 30.11.2003 at 10:04:06:

Noben ne laže, vsak ima svoj prav. Včasih tvegaš, pa se opečeš, če pa nič ne tvegaš, pa nič ne pridobiš, se nič ne naučiš.
V življenju ti je lahko najbolj žal za izgubljenimi priložnostmi.

poslušaj intuicijo; marsikdaj podzavestno nekaj dojamemo, pa tega ne znamo točno definirat, na take podzavestne impulze se je, če seveda sebi želimo dobro, zmeraj odzvati

exorcist wrote on 30.11.2003 at 19:59:38:

kako to misliš posledice ...


*
"nepoduhovljeno" intuicijo, ki se ti lahko maščuje, če prej ne premisliš, kake posledice lahko to nosi, če izklopiš možgane, če se prepustiš toku čustev,
*
kolk si pa reči nametu skupi

jest rečem tko

skoz intuicijo višji jaz komunicira s telesom
pol um pograb ta info in ga začne namlevat in premlevat ... in je fertik ... k si pr čustvih, si kr mal prenizk za intuicijo ...

se reče ... od unga infiča ni več nč ostal ... niti več zdej ta info ni valid ... zdej je prepozn za to narest ...
z intuicijo je tko ... al nardiš prec, al pa sploh ne nardiš ... bom pol (ko bom mal premislu) ne obstaja



si si prečitu o intuiciji ???

Niti razum niti custva!

Razum je posledica deljenja dogodkov na dobre in slabe.. kar povzroci razdeljenost osebnosti. V resnici ni dobrih in slabih dogodkov.. so le dogodki.. ampak spet ima tukaj najvecji delez religija... ki je zaradi svoje zelje po vladanju naredila spiske.. dobrih in slabih dejanj.
Ce sprejemas zivljenje v celoti sprejmes tudi ogenj., ki ti unici hiso in tudi medvedka, ki ti odgrizne roko. Ker vse se zgodi z nekim razlogom, ki je za nas sigurno dobro.. samo da najveckrat pac takoj ne vidimo kaj je tisto., kar je dobro v nekem dogodku. Potrebno je samo popolno zaupanje v neznano.  To pa je mozno samo, ce ves kdo si..
Iz vsega tega, ker ne vemo kdo smo.. se je scasoma ravil razum, ki premleva.. kaj bi bilo bolje.. in ko v neko zadevo vpletes razum, je zelo malo moznosti da ravnas tako, kot je najbolje zate.
UM ni namenjen temu, da bi se odlocili KAJ narediti.. ampak temu, da bi imeli znanje.. KAKO nekaj narediti.
Ce se z umom odlocamo, potem je to tako, kot bi z usesi poiskusili govoriti.

Custva se pojavijo vedno in samo takrat, ko se zgodi nekaj, kar je nas problem. Vsa custva so negativna.. in obstajajo zgolj kot pokazatelj, kje imamo problem.. in da vemo na cem moramo na sebi delati. Vecje custvo ko se pojavi.. vecji problem imamo. Nobenega drugega pomena in razloga ni, da bi se pojavilo custvo. Kadar koli se zgodi nek dogodek, ki mislimo, da je slab.. in ki ga v sebi ne sprejemamo.. se pojavi custvo.. In to je dobro.. ker potem vemo kaj je nas problem.
Ziher je najvecji problem clovestva spolnost in smrt.. tam je najvec custev.. ceprav je to cisti paradoks. Vecina religioznih ljudi verjame v posmrtno zivljenje.. ki je lepse, brez trplenja.. itd.. pa vendar so zalostni, ko kdo umre. Dve moznosti so.. ali so mu nevosclivi.. ali pa se bojijo svoje smrti. Najverjetneje pa so samo umsko religiozni.. in nimajo nikakrsnega vedenja in izkustva.. ampak samo verjemamejo bukvam in voditeljem... kar pa je globoko suzenjstvo in zapor. Vsi imao zivljenje.. ravno zato, da ne bi samo verjeli ampak kaj izkusili in potem vedeli.. in temu potem lahko sledi popolno zaupanje.. Ce verjames umsko.. potem je vedno prisoten dvom. Zelo velik ponizni EGO je potreben, ce lahko verjames, ne da bi vedel.
Tudi trplenje je izmisljotina religij.. in clovek verjame da si s trplenjem kopuje vstopnico za nebesa.. zato bolj ko trpi, bolj je zadovoljen.. kar je voda na mlin religijam.
Trplenje se pojavi samo takrat, ko nekaj ne sprejemamo.. torej, ko sebe ne sprejmemo.. in veliko trplenje je.. pri eni zelo lepo zadevi.. seksu... In sicer pri dogodku, ki ga razum imenuje "varanje"! Samo dve moznosti so.. ali partnerja zelo sovrazis in mu ne privoscis tisto, kar je zanj najbolje.. (strah) ali pa je tvoj center v partnerju, kar povzroci navezanost, kar je huje od sovrastva. Ce center ni v nas samih.. potem se zgodi, da potrebujemo potrditev od drugih.. identifiziramo se po mnenju drugih, kar je tudi odvisnost od drugih. Nesamostojnost.

Potrebno je poslusati srce.. intuicijo, notanji glas.. SEBE... kakor-koli ze to imenujemo.. ne glede na ceno, ker bo to sigurno najmanjsa cena.

Meni se to ne zdi OK, npr., da si poročen, imaš svoje otroke in se zagledaš v svojo prijateljico, ona pa v tebe. Boš se sedaj prepustil intuiciji in skočil v posteljo z njo, ker do nje nekaj čutiš , čeprav veš, da s tem ogrožaš svoj zakon. Če pa zamolčiš romanco, pa si tudi na nek način prevaral svojo ženo, ker nisi odkrit do nje in počneš stvari za njenim hrbtom?