titud wrote on 24.09.2003 at 12:12:43:Čar droge je v tem, da spremeni zavest. Spreminanjanju zavesti pa bi se z drugimi besedami lahko reklo razvoj, če se zavest šri oz. dviguje. Experimentiranje z drogo čustveno zgrajenmu človeku v tovrstno kultivirnem okolju lahko pomen igro z zavestjo ali ene vrste pomoč pri dvigovanju zavesti. Kastaneda pa huxlej sta o tem dost napisala. Temna plat droge pa je, da zavest zafikisra na tej spremembi, ki jo je sama povzročila in jo edino ona lahko vzdržuje. To je v bistvu isti učinek, kot ga ima 'kemija' ljubezni, zato je droga na ravni zavesti tako ustrezen substitud zanjo. Zato tistmu, ki ma čustveno plat življenja pokrito, ki lajf procesira skoz ljubezen, droga ne predstavlja tako čarobne spremenbe zavesti, v kateri bi si želu obtičat in je bolj pozoren na njene temne plati, ki jih ma tud ljubezen in jih je že naučil razpoznat tud prek nje. Od romantičnega slikanja visokih idelaov do morbidnih odvsnosti in agresivne posesivnosti. Tist otrok, ki ne zraste v tej pestri paleti ljubezni, ga droga potegne vase z eno od svojih čarobnih dimenzij. Zanimv, da še najbolj tiste, ki odraščajo v idealnih familjah, ki jih ljubeči starši v imenu ljubezni skušajo obvarovat pred temnimi platmi ljubezni na način, da jim ljubezni v bistvu sploh ne izakazujejo v vsej paleti od črnega proti belemu in jih dobronamerno ravzvajajo v (materialnem) ugodju. Ti v drogi iščejo ravno to temno plat, saj jih ta najbolj avtentično 'zadane'. Tko da bolj ko starši in okolje drogo ignorirajo ali satanizirajo, bolj pritegne. In bolj ko družena/verska zavest odmaknjene od pestre čustvene palete real-lajfa, bolj avtentična je zavest, ki jo lahko nudi droga.
Sory, tole povezavo med drogo pa ljubeznijo moram še mal obrazložit skoz lastno izkušnjo. Mojmu tastrmu je bil alko droga, skoz katero je je izživu tist, kar iz odnosa do moje mame ni zmogu dobit, zato je bla tud ona tolerantna do njegove pijače, ker kje naj pa sicer dobi tisto, kar mu ona ni zmogla dat. Men je zo tko zgledal, da mu tega ni zmogla dat zarad pjače, pa sem krivil pjačo, da v bajti ni blo ljubezni. Odsotnost ljubezni pa je bla bla po moje bolj kulturno pgojena nesposobnost izkazovanja pozitivnih ljubezenskih čustev, saj je med njima špetir in sovraštvo naravnost cvetelo. Pozitivna čustva so se v familji izkazovala kvečjemu v materilanem smislu, saj družina kot taka kljub fotrovem utapjanja nezadovljstva v pijančevanju ni bla nikol v finančnem razsulu. Evo, sem dobil en vzorc odnosa, da ljubezen sicer nekje iz ozadja spaja, ampak jo v praksi ni možno izžvet. Sem jo zato romantično v duhu transcedentiral, v materialnem svetu pa nihal od zavestne vzdržnosti/celibata do seksa brez čustvenega angamžmaja. V tem obdobju sem bil za okolico kao normaln fant, ki ga občasno malo meče, ampak ga bo že minilo. Ko se mi je spričo po moje predvsem zunanjih okoliščin (materine prezgodnje smrti) zgodl, da sem uspel transedentno povezat s čutnim (ali obratno?) v totalnem partnerskem odnosu, sem za okolico postal sumljiv. Fanta ni blo več za spoznat, se je čist spremenu, živi v eni iluziji: zihr je na drogi al pa je padu v eno sekto, k ma tko čudaško babo. So se mi v hipu materialno odrekl, ker sem čist neodgorn do življenja in da jim ne bo treba živet mojih mulcov, ki sem si jih namrdov med študijem. Sem se več kot deset let trudu fotru pa žlahti dokazovat, da je koncept percepcije življenja skoz ljubezen možen. Kljub formalno akademski izobrazbi, totalni finančni samostojnosti in dveh uspešno šolajočaih otrocih sem veljal za neodgovrnega, od babe zasvojenga fanta, ki živi v eni iluziji, da je ljubezen možna. So kar naprej čakal, kdaj bo tega konc, da bo ta droga pospustila in da mi bodo sprani možgani naredl reboot in bom prijokal nazaj v njihov real-lajf.
Ampak zdej, po dvajsetih letih se dogaja en prebrat, zdaj oni iščejo pot, kako bit udeleženi v moji percepcepciji življenja. Mam občutek, da se hočjo kot vampirji prisesat na toploto, ki jo še vedno izžareva moja familja, medtem ko so sami strogo formalno odživel svoj lajf bolj ali manj v prazno. Se jim njihov lajf kaže kot eno samo odrekanje pa mater v primerjavi z mojmu, ki naj bi bila ena sama (nezaslužena?) uživancija, malodane na njihov račun (čeprav z njimi nisem imel skor nobenga stika - ali pa prav zato?). Zdej noben ni sposben videt, da sem se kot cigan s celo famljo ene destkrat selu po podnjemniških sobah, ene petkrat menjov službo in bil tud brez nje, medtem ko so oni dočakal penzijo v istih službah in tistih bajtah, do katerih so prišli s pomčjo tastarih. To zame itak ni blo kao nč težko, ker je sem bil cajt 'high', nerazsodn, neodgovorn, zaslepjen, zadet od ljubezni kot od droge... Ampak kot rečen, ker so v živo, na men spoznal, da tud tko v bistvu znese, zdej bi blo pa oni men ta haupt prjatli, me ful vabjo, da bi se družl, požirajo vse, kar rečemo, nas hočjo prodajat okrog svojim prjatlom kot eno eksotično čudo, kopirajo clo naš kao njuejdževski slog, ker to je zdej ratal modern...
Bi se zapijal za nami pa kakšno travo prismodl, ker to kao paše zravn, ker jim zapolnjuje odnos, ker jim še zmeraj ni jasn, da si tega psihičnega luksuza jest nism nikol pogrešov niti rabu nisti si ga nism mogu špogat, ker sem s polno zavestjo moral v študiju pa poslu pa pri svoji familji bit, če sem hotu lajf skoz ljubezen perceptirat. Jebeš vse to od njih zdej, jest hočem imet zdej mir pred njimi kot so ga oni imel pred mano, ko bi rabu njihovo pomoč pa podporo.
Evo sem spet mal pojamral, ampak tko si jest iz svoje izkušnje predstavljam enačaj med drogo pa ljubeznijo. Dokler bo prohibicija veljala za ljubezen, bo morala veljat tud za drogo, če ne ravnotežja ne bo. Se je sicer v šestdesetih pa sedemdestih zgodl obratno, da je nehala vejat za drogo, pa se je skoz špranjo, ki jo naredla droga, uturila ljubezen (še pomite tovariši: al you need is love?), ampak ker ni blo pravga vrstnega reda, je droga ljubezensko gibanje zadušila, namest da bi blo obratno. V osemedestih je vsaj men nekak ratal to obratno, takrat je blo to utopično in pionirsko, zdaj bi moral to it končno že enkrat čist realno, tko rekoč serijsko 8)
Home
Pages: 
