v razmislek : Lev N. Tolstoj –
Prvi korakVir:
http://vegescena.kiss.uni-lj.si/tolstoj.htmlVeliki ruski filozof in eden najbolj branih pisatelj na svetu se je potem, ko je prebral knjigo Howarda Williamsa “Etiko prehrane” končno odločil, da obišče moderne klavnice v Tuli. Vedno si je želel videti od kod prihaja človeška hrana, vendar ga je zadrževal odpor, ki spreleti človeka, ko ve, da bo doživel strašno trpljenje, pa ga ne bo mogel več preprečiti. Zaradi nekega svojega doživetja se je za obisk vendarle odločil – v visoki starosti – in ga ovekovečil v knjigi “Pervaja stupanj” (Prvi korak), v kateri razlaga zakaj bo človeštvo stopilo na pot miru, ko bo nehalo ubijati.
Odlomek:
Pred nekaj dnevi sem obiskal klavnico v mestu Toula.
Zgrajena je po načrtih novega, izboljšanega sistema, kakršnega uporabljajo v večjih mestih. S tem sistemom naj bi zmanjšali trpljenje živali do najmanjše možne stopnje. Bil je petek pred Sv. Trojico. V klavnici je bilo polno živine.
Dolgo pred tem sem bral odlično knjigo The Ethics of Diet. Takrat sem si zaželel, da bi lahko obiskal klavnico in tako na lastne oči videl odgovore na vprašanja, ki se pojavljajo v razpravah o vegetarijanstvu. Vendar me je bilo tega sprva sram, kot je sram vsakega človeka, ki gleda trpljenje – ve, da obstaja, a ga ne more preprečiti. Zato sem odlašal z obiskom.
Pred kratkim pa sem na cesti srečal mesarja, ki se je vračal v Toulo z obiska pri svojih domačih. On še ni izkušen mesar oz. klavec. Vprašal sem ga, ali mu je žal živali, ki jih ubije. Popolnoma brezbrizno je odvrnil: “Žal! Tako pač je. To je nujno. “ Rekel sem, da mesna prehrana nikakor ni nuja, temvec luksuz. Tokrat se je strinjal z mano in tudi priznal, da se mu živali smilijo. “A kaj lahko jaz naredim? Vsakdo mora zaslužiti za svoj kruh. Na začetku me je bilo strah ubijanja, moj oče vse zivljenje ni ubil niti piščanca.” Večina Rusov ne more ubijati. Živali se jim smilijo in ta občutek opišejo z besedo “strah”. Tudi ta človek se je vcasih “bal”, včasih! Na koncu mi je povedal še, da je ob petkih v klavnici najvec dela.
Nedolgo tega sem se pogovarjal še z nekom – upokojenim vojakom, mesarjem. Tudi on je bil začuden, ko sem dejal, da se mi smilijo pobite živali. Rekel je, da je to pač potrebno, a kasneje se je strinjal z mano:”…predvsem, ko je žival tiha, pohlevna. Uboga bitja pridejo polna zaupanja! Takrat se ti resnično zasmilijo.” To je grozovito – ne samo trpljenje in smrt živali – temveč, da človek v sebi čisto po nepotrebnem zatira najvisjo duhovno zmožnost – zmožnost sočutja in usmiljenja do drugih živih bitij. Ko tako zatira svoje občutke, postaja nasilen. In kako globoko v človeskem srcu je ta zapoved, da ne vzamemo življenja drugemu živemu bitju!!
V petek sem se odločil za obisk v Touli. Na poti sem srečal prijaznega znanca mehkega srca in ga povabil s sabo. “Da, slišal sem, da je klavnica zelo dobro urejena. Tudi sam bi jo rad videl, toda, če ravno pobijajo živino, ne grem noter.”
“Zakaj ne? Jaz hočem videti ravno to! Če jemo meso, morajo nekoga ubiti.”
"Ne, ne! Ne morem!"
Ta človek je, mimo grede povedano, tudi sam športni lovec in ubija divjad ter ptice.
Skupaj sva šla v klavnico. Ze pri vhodu se je čutil močan, ogaben smrad – kot po lepilu za les ali po barvi na lepilu. Bolj sva se bližala, močnesi je postajal vonj. Zgradba je zgrajena iz rdečih opek, izredno visoka, z oboki in velikimi dimniki. Desno od vhodnih vrat se je na tretjini hektarja raztezalo veliko zaprto dvorišče. Tu dvakrat tedensko prodajajo živino. Levo od vratarjeve lože so bile komore – tako imenujejo prostore z obokanimi vrati, poševnim asfaltnim podom in pripravami za prenašanje in obešanje trupel. Zunaj je na klopi sedelo šest mesarjev. Njihovi predpasniki so bili prepojeni s krvjo, zavihani rokavi pa so razgaljali mišičaste, prav tako krvave roke. Pol ure pred najinim prihodom so prenehali z delom in zato sva ta dan lahko videla le prazne komore. Čeprav so bile z obeh strani odprte, se je čutil vsiljiv vonj po topli krvi. Tla so bila svetleče rjava, s strjeno črno krvjo v razpokah. Eden od mesarjev nama je opisal celoten postopek zakola in pokazal prostor, kjer to delajo. Nisem ga ravno najbolje razumel in ustvaril sem si napačno, čeprav zelo grozno predstavo o tem načinu ubijanja. Menil sem, da bi, kot se dostikrat zgodi, realna slika name naredila veliko blažji vtis kot lastna domišljija. Toda tokrat sem se motil.
Naslednjič sem prispel ob pravem času. Bil je petek pred Sveto Trojico – topel junijski dan. Vonj po lepilu in krvi je bil še močnejsi, zaudarjalo je celo bolj kot ob prvem obisku. Dela je bilo ogromno. Zaprašeno dvorišče je bilo polno živine in živali so gnali v vse ograjene prostore ob komorah.
Vsi mesarji so delali v komorah, na dvoriscu ni bilo nikogar. Tega dne so zaklali priblizno sto glav živine. Bil sem na tem, da vstopim v eno izmed komor, vendar sem se v trenutku ustavil pred vrati. Ustavil sem se zato, ker je bil prostor poln premikajočih se trupel in zato, ker je kri kapljala od zgoraj in tekla po tleh. Vsi mesarji so bili umazani od krvi in zagotovo bi bil kmalu tudi jaz, če bi vstopil. Eno obešeno truplo se je pomikalo proti vratom, zaklan vol je z dvignjenimi belimi nogami ležal, mesar pa je z močnimi rokami paral njegovo čvrsto napeto kožo.
Skozi nasprotna vrata so prignali rdečega, dobro rejenega vola. Vlekla sta ga dva možakarja in komaj da so vstopili, sem videl mesarja, ki je nad njegovim vratom zavihtel nož in takoj zabodel. Vol je, kot bi mu naenkrat odpovedale vse štiri noge, padel na trebuh, se takoj za tem zvrnil na stran in začel z nogami brcati v vse možne smeri. Drug mesar se je vrgel nanj s hrbtne strani, ga zgrabil za roge in mu pritisnil glavo ob tla, dokler mu ni prvi z nožem prerezal vratu. Izpod glave je pritekel potok črno - rdeče krvi, ki jo je nek deček lovil v vedro. Vol je ves ta čas vztrajno trzal z glavo in z nogami mahal po zraku, kot da skuša vstati. Vedro krvi se je hitro polnilo, a vol je se vedno živel. Močno je sopel, s prednjimi in zadnjimi nogami pa je tako sunkovito brcal, da so se mesarji rajši umaknili. Ko je bilo eno vedro polno, ga je deček na glavi odnesel v oddelek za beljakovine, drug deček pa je nemudoma pristavil novo vedro. Toda vol je še vedno trzal in brcal z nogami.
Ko je kri prenehala teči, je mesar volu dvignil glavo in začel odirati kožo. Vol se je se naprej zvijal. Odrta glava je ostala v položaju, kot jo je namestil mesar; bila je rdeča, z belimi žilami, z leve in desne pa je od nje visela koža. Žival se še ni nehala zvijati. Nato je en mesar zgrabil eno nogo, jo zlomil in odrezal. V preostalih nogah in trupu so se nadaljevali trzljaji. Odrezali so mu še ostale noge in jih vrgli na kup poleg drugih nog, ki so pripadale volom istega lastnika. Potem so trup odvlekli do dvigala. Ko so ga obesili so se trzljaji ustavili.
se nadaljuje...
Home
Pages: 1 
