ampak, ali ti je res treba zato pisati take in podobne kozlarije?:

v bistvu je to neko flancanje zavito v lep, atraktiven celofan "umetnosti", ki ni nic drugega kot sam zongliranje z besedami sem pa tja (da se dobr in vzviseno slis).

Ljudje, ki berejo moj topic imajo dovolj zdrave pameti, da tu sami presodijo, kaj je flancanje in kaj ni
in nikakor ne potrebujejo tu še posebnega arianovega mnenja.
Posebej zato, ker nisi noben ekspert s tega področja, saj nisi bil niti na eni sami Maharajijevi predstavitvi.
Kar precej s tega foruma pa jih je bilo in oni so lepo tiho in imajo svoje mnenje, kakršnega pač imajo.

V zgodnjih sedemdesetih letih, sem prostovoljno sprejel nalogo spremljati vsa duhovna gibanja na slovenskem.
Tako sem se seznanil tudi z učenjem Swamija Prabhupade, ustanovitelja mednarodnega društva za zavest Krišne še preden si se ti rodil.
Imel sem kar precej razgovorov z njegovimi učenci, seznanil sem se z vsemi težavami skozi katere so šli v centru v Šiški in moram priznati, da so bili vsi moji razgovori z njimi zelo prijetni, spoštljivi in tolerantni.
Posebej so mi ostali v prijetnem spominu razgovori z Andrejem Kikljem, ki je prevedel Šrimad Bhagavatam. Večkrat sem obiskal tudi njihov center v Londonu v Sohu in obvezno vedno jedel v njihovi čudoviti vegetarijanski restavraciji. Z njimi sem se večkrat srečal in pogovarjal tudi v Indiji posebej na Delhijskem letališču, kjer smo morali čakati na polete dolge ure.

Ampak takega nespoštovanja in celo žaljenja, kot ga doživljam od tebe,

ne učijo niti Vede, niti nisem takega učenja zasledil v Šrimad Bhagavatamu, ki sem ga pred mnogimi, mnogimi leti z veseljem prebral.

Blagohotno ti priporočam,
da s takim nespoštljivim

načinom komuniciranja končaš

in se tu opravičiš,

kakor se tebi tu opravičujem jaz,

da sem tako reagiral na tvoje žaljive besede.

In kaj se bo zgodilo, če ti tega ne storiš?

Nič, ampak zagotavljm ti,

da se boš počutil vse slabše in slabše,

kot se počuti vsak, ki brez razloga tu kogarkoli žali.

Danes so tako močne povratne energije, kot niso še nikoli bile.
Vse kar daješ od sebe, to dobiš z zvrhano mero in še več nazaj.
Pozivam te, da se pridružiš nam, ki smo tu na Svetu pogovorov tim in pozitivci.

stoychi wrote on 16.06.2003 at 22:36:44:

pol ti sprejemas Vede, Srimad Bhagavatam, Bhagavad-gito itd, da z njimi potrjujes svoja opazanja?

Kozarec mleka

V vroči deželi je živel mož, ki ga vročina sploh ni motila, saj je v njej rasel celo življenje.
Na svojem velikem pustem zemljišču, na katerem zaradi pomanjkanja vode ni bilo nobenega zelenja, je odkril diamant in začel kopati in odkril cel rudnik diamantov. V svojem neizmernem veselju se je odločil, da omogoči tudi drugim ubogim ljudem, da imajo kaj od njegovega bogastva, zato jih je postopoma začel vedno več najemati in zaposlovati. Eni so zanj kopali diamante, drugi so jih obdelovali, tretji zanj prodajali. Z denarjem, ki ga je dobil od prodanih diamantov je kupoval hrano in vodo zase in za vse svoje delavce. Med sabo in delavci, ki so delali zanj, ni delal nobenih razlik. V veliki hiši, ki jo je dal zgraditi zase, je bilo dovolj prostora, tudi za vse tiste, ki so delali zanj. Kar so jedli oni, to je jedel on, kar so pili oni, to je pil tudi sam.
Z eno samo malo izjemo.
Vsak večer, preden je šel po napornem dnevu spat, si je še ko je bil sam, kot uspavalno sredstvo vedno privoščil in spil en kozarec toplega sladkega mleka.
Mleko je bilo v tej negostoljubni pokrajini dragocena in draga pijača in ker niso imeli hladilnikov, je bilo treba iti ponj vsak dan precej daleč stran.
Zdaj ko je bil bogat, je tudi za ta posel najel posebnega delavca. Ko se je ulegel v posteljo, mu je le ta točno ob določeni uri prinesel kozarec toplega sladkega mleka.
Nek večer pa, ko je spil ta kozarec mleka, se mu je zazdelo, da je to mleko nekako redkejše, zato je najel novega delavca, katerega naloga je bila samo ta, da je kontroliral prvega delavca. Kontrolor je hitro ugotovil, da mu prvi delavec krade mleko in sam spije eno četrtino mleka, ki je sicer namenjeno gospodarju in jo nadomešča z vodo. Prvi delavec je predlagal drugemu, da tega ne pove gospodarju in za nagrado, še sam popije eno četrtino tega mleka. Tako so se gospodarju, ki je vsak večer dobil samo še polovico mleka, sumi glede gostote mleka povečevali, zato je najel še tretjega delavca, ki naj bi kontroliral prva dva. Hitro so se zmenili in vsak je popil četrtino mleka, tako, da je dobil lastnik vsak večer, samo še četrtino kozarca mleka. Ker je gospodar postajal vedno bolj nezadovoljen, glede kvalitete mleka, je najel še četrtega delavca, ki naj bi kontroliral ostale tri. Tudi ta je hotel svoj delež mleka in je predlagal, naj si mleko kar lepo razdelijo na štiri enake dele in ga sami popijejo. Ostali trije so se strinjali, vendar, kaj storiti, da gospodar tega ne bo opazil. Četrti je dejal, naj to prepustijo kar njemu, da bo za to poskrbel že on sam.
Gospodar je ta večer zelo dolgo čakal na svoj kozarec mleka, ki ga ni in ni bilo.
Drugo jutro je poklical na zagovor vse štiri delavce, ki so bili zadolženi za njegov kozarec mleka. Vprašal jih je, zakaj prejšnji večer ni dobil svoj tradicionalen kozarec toplega mleka. Vsi so mu odgovorili:
«Saj ste ga. Poglejte se v ogledalu in boste videli, da se vaših brk še vedno drži smetana, ki se je tam nabrala, med tem ko ste pili vaš kozarec toplega mleka.«
Res, ko se je pogledal v ogledalo, je na konicah brk opazil smetano, ki se je tam držala in zdaj ni vedel, ali je samo sanjal, da ni popil svojega običajnega mleka, ali pa ga res ni.
No imel pa je trden dokaz, da ga je.
Gospodarju je četrti delavec med spanjem lepo namazal brke s smetano, medtem, ko so mleko lepo popili njegovi najemniki sami.
In zdaj, kot običajno, malo moje razlage na zgornjo zgodbo. Seveda je ta gospodar vsak od nas. Ti delavci, ki te kradejo vsak trenutek, so tvoji podedovani miselni vzorci, vsi tvoji dvomi in vsi tvoji strahovi.
Ti so tisti, ki ti onemogočajo, da bi se že končno premaknil iz svojega virtualnega sveta, v ta svet notranjih spoznanj in notranjih izkustev Boga, energije, sebstva, ali kakorkoli že hočeš imenovati to stanje svoje zavesti.
Ti so tisti, ki ti onemogočajo postati srečen človek.
Lahko pa te »poštene« delavce, ki naj bi tebi kot gospodarju svojega telesa, vsak večer prinašali kozarec tvojega toplega zadovoljstva primerjaš končno tudi z državo, in njenimi ustanovami ali celo medijskimi hišami, ki ti zaračunavajo vse slabe novice, kot tvojo zabavo, pa vse do proizvajalcev plastične hrane, zdravil, celo do prodajalcev religij in duhovnih uslug.
Skratka, na tržnici življenja, izbire kolikor hočeš.
In vendar je rešitev, kako priti do tega tvojega kozarca toplega zadovoljstva tako preprosta, kot obrniti pozornost ponovno navznoter tja, kamor je bila usmerjena, ko si bil še dojenček, ko si se smehljal brez razloga, svoji notranji svetlobi in se veselil že samo zato, ker si bil živ.
Kot pravi moj učitelj Prem Rawat:
« Ne glede na to, kdo in kaj si in kaj počneš, veseli se svojega obstoja, tako kot se tvoje življenje veseli nad tabo, da je za kratek čas s teboj.«

Glušec srca

Bogat trgovec je imel posebno papigo, ki ne samo, da je znala pripovedovati šale in oponašati vse člane trgovčeve družine, ampak je celo znala po človeško peti. Trgovčevi družini je prinašala obilo veselja in zabave.
Nekega dne, se je trgovec odpravil v veliko mesto in vsakega člana družine vprašal, kakšno darilo si želi dobiti ob njegovem povratku.
Na koncu je vprašal tudi papigo, kaj si želi. Papiga mu je odgovorila, da si ne želi prav nič, ima samo željo, da če slučajno na svoji poti naleti na veliko drevo in na njem veliko njenih sorodnikov, naj se ustavi in jim pove, da je ona pri njem in da se ima lepo.
No če je samo to, to pa res ne bo težko si je rekel trgovec in odpotoval.
Po končanih opravkih v velikem mestu in nakupu daril za svoje člane družine se je veselo odpravil domov.
Na poti se je spomnil svoje papige ravno v trenutku, ko se je peljal mimo ogromnega drevesa na katerem so glasno vreščale papige.
Velel je ustaviti voz, stopil z voza in se odpravil pod drevo. V hipu so vse ptice onemele in zavladala je grobna tišina.
Trgovcu je postalo kar malo nerodno, ko je pred sabo ugledal tako velik ptičji zbor. Povedal je papigam, da njihova sorodnica živi pri njem in da ji je lepo.
V trenutku, ko je končal svojo pripoved, pa so začele kot zrele hruške papige mrtve padat na tla. Trgovec je osupnil in se zgrozil, saj še nikoli v življenju ni videl toliko mrtvih papig na enem mestu.
Hitro se je obrnil stran, zapustil ta čuden kraj in slabe volje odpotoval domov.
Člani družine so se ob njegovem prihodu vsi razveselili svojih daril in na koncu ga je papiga vprašala, če je našel drevo in pozdravil njene sorodnike.
Trgovcu je bilo hudo nerodno in se je kar izmotaval odgovoriti, vendar je bila papiga tako tečna z ponavljajočimi se vprašanji, kaj so mu papige povedale.
Končno ji je priznal, da so sicer poslušale njen pozdrav, vendar v njegovo veliko začudenje, vse mrtve popadale z velikega drevesa.
To je bila za trgovčevo papigo prehuda novica, še zadnjič je zaprhutala s svojimi krilci, zaprla oči in omahnila na dno kletke, z nožicami štrlečimi v zrak.
»Saj sem vedel, da ji ne bi smel povedati tega žalostnega dogodka«, si je rekel trgovec.
Kaj hočemo treba je pač živeti  naprej, kupili bomo drugo papigo pa bo. Te pa se čimprej rešimo in čimprej nanjo poizkusimo pozabiti.
Odprl je vrata kletke, zagrabil mrtvo ptico in jo enostavno vrgel skozi okno.
Med padanjem na tla, pa je papiga razprostrla svoja krila in svobodno poletela, svojim sorodnikom naproti.
No kot ponavadi, spet malo mojega komentarja na zgornjo zgodbo.
Tudi v tebi je ta papiga, zaprta v kletki tvojega razuma, za rešetkami tvojega spomina, ti pa ji govoriš kaj sme in česa ne,
v kaj lahko verjame in v kaj ne sme,
česa naj se boji in v kaj naj dvomi.
In potem iznenada od nekje pride ta skrivnostna beseda, to neverjetno preprosto sporočilo srca, sporočilo ki notranje osvoboditi zna vsakogar, izza njegovih rešetk kletk razuma, da se nekaj končno začutiti da, kar nima nobenih miselnih meja, kar presega vsa mogoča spoznanja.
In potem zavisi od mene, ali sem to sporočilo doumel in za svojo notranjo osvoboditev kaj storil, ali pa raje ostal še naprej glušec srca in lepo občepel v nezadovoljni kletki svojega razuma v prepričanju, da nekaj takega, kot moja notranja svoboda, enostavno ne obstaja in da je to itak samo pot nekih brezveznih naivnežev, ki v svojem življenju razen tega, da se notranje »osvobajajo,« itak nimajo kaj pametnega početi.
Jaz pa ti pravim,
da drevo tvojega srca,
čaka tvoje osvobojene ptice diha, duha,
čaka te, če v to verjameš, ali ne, a ne?
Itak, da ja.

na taka in podobna vprašanja, ki niso namenjena meni osebno , ne morem odgovarjati, zato prosim tu pišoče naj jih v bodoče naslovijo na naslovnika, ki ima svoje strani www.maharaji.net in znotraj teh strani naslov, kamor se mu lahko pošlje mail, ali pa ga naj o tem osebno vprašajo na prireditvi v CD, če bo seveda prireditev potrjena.
To bomo izvedeli v naslednjem tednu.

poanta,
oziroma sporočilo moje zgodbe o  glušcu srca
ni fintiranje,
ampak notranje osvobajanje,
oziroma storjenje pravega koraka,
ob zaslišanju prave besede,
in to ob pravem času.
Če papiga ne bi takoj razumela sporočila in ne bi takoj storila to kar je, bi bila še naprej zaprta v svoji kletki.
Vse ostalo, kar ni to, so samo refleksije stanja tistih razumov, ki tega preprostega sporočila niso dojeli.

V srčnih zadevah nihče ne more zastopat kogarkoli. Vsak lahko zastopa le sebe in svoja spoznanja.

stoychi wrote on 25.06.2003 at 16:09:20:

a ne gre tole zgornje mal v kontradikcijo s tvojimi prejsnimi izjavami o "nujnosti" mojstra?

zakaj ti pol tok na veliko ljudem predlagas naj hodijo na video predstavitve, naj pridejo v CD, naj se srecajo z M-jem, naj vzamejo iniciacijo itd., ce pa tko al tko v koncni fazi to ne more met nbene povezave z njihovim srcem?

zakaj bi ljudje pol potreboval M-ja, ce jim nben (niti on pol) ne more dat "srcnih zadev", ki naj bi prinasale zadovoljstvo?

razen ce je ta "nujnost" mojstra le zacasna?