bp, bye bye keš  

Upam da pomenijo kaj druga.........

LP, DD

Thx man & brgds!

a_hero wrote on 28.10.2003 at 19:39:37:

 8)
Po mojem je tezko razloziti navadne sanje, je mogoče veliko pogrešek, ampak rad berem zanimive, lepe sanje.
Ma to pa je zgled eneg res zanimiveg,  in bi rekla nenavadneg sena    8)

Meni so ti kipi Totalna Čaga!!    

Sem gledal nekaj oddaj o tem, ..samo,   ..smo v megli več ali manj, nimamo pojma

Hello,

Odlocil sem se, da opisem se ene moje sanje, ki sem jih sanjal ravno danes. Zdijo se mi nekako dopolnitev mojih teoreticnih debat sirom foruma o t.i. zahodni tradiciji. Sploh zato, ker mam zadnje cajte vedno mocnejsi filing, da sem se v filozofsko-nakladaskem smislu o tej zahodni tradiciji precej izcrpal in da nimam kaj prav dost pametnega za povedat. Vsaj na nacin, ki sem ga imel do sedaj.
Bom poskusal povedat se kaj na drugacen nacin in to je pac en tak majhen poskusek. Upam, da bo koga zanimal...

Naj za zacetek recem, da gre za druge sanje v tej noci in se smiselno dopolnujejo s popotovanjem v prvih, ki pa so bile simbolno precej podobne tistim iz gore. Sle so pa takole...

...prisel sem do razburkanega morja. Nebo je bilo  oblacno, temnilo se je. Na meni sicer dobro znani obali je stala lesena koca brez oken. Stopil sem noter. Prostor je bil majhen. Na sredini je stala lesena miza, v prostoru je bila oranzna svetloba od svec. Na steni levo od vrat sem zagledal tri obesene stare, komaj citljive pergamente.
Na levem je bil napisan molitveni obrazec, na sredini je bila zabrisana podoba Jezusa Kristusa s srcem in trnjem na prsih. S prstom je kazal naj. Desnega pregamenta se zal nisem spominjal.
Nato kot, da sem se v istem prostoru pomaknil malce v preteklost. Z nekim mozakarjem sem stal za isto mizo v istem prostoru. Na mizi je lezala debela stara knjiga. Bil sem razburjen, saj je imel mozakar predpravico do knjige.
Odprl jo je. V roke je vzel kladivo in dleto, ter nato iz nje odsekal sploj listov, tako da je v knjigi ostala v delu strani stirikotna luknja.
Ko je koncal, sem vzel knjigo v roke, jo zaprl in stisnil v narocje. Ob tem sem obcutil globoko zalost...

Naj samo recem, da se mozakarja ne spominjam, ce pa bom knjigo kje srecal, bom vedel, da je to ona. Tisti pergamenti na steni so bili njeni.

Sanje ne potrebujejo nikakrsne razlage, saj s svojo nadvse jasno simboliko povedo popolnoma vse.


Lp
Jst

Jst, cenzorske škarje  varuhov resnice zmeraj skrbijo  za to, da znanja, ki so v knjigah, ne bi  pršla ljudem v roke, če bi bla s tem ogrožen njihov položaj gospodarjev resnice. En zlo dober primer tega je bil opisan v  ecotovi knjigi ime rože tle sem že  nekaj pisal o tem:
Jorge:Vsaka knjiga tistega človeka je porušila del modrosti, , ki jo je krščanstvo zgradilo v stoletjih. Očetje so povedali vse, kar je treba vedeti o moči Besede, pa je dovolj, da je Boetij komentiral Filozofa, in že se je božanski misterij Besede spremenil v človeško parodijo kategorij in silogizmov. Knjiga Geneze pove, kar je treba vedeti o ustroju kozmosa, pa je bilo dovolj, da so prišle na dan Filozofove knjige o fiziki, in že je vesolje postalo kup gluhe in lepljive materije in skoraj bi bil Arabec Averoes vse prepričal, da je svet večen. Vse smo vedeli o božjih imenih, pa jih je dominikanec, ki ga je pokopal Abon - zapeljan od Filozofa- znova imenoval, sledeč prevzetnim potem naravnega uma. Tako je kozmos, ki se je po Areopagitu kazal tistemu, ki zna pogledati navzgor, kot svetli  slap zgledneega prvobitnega vzroka, postal skldišče zemleljskih znamenj, od katerih se je mogoče dokopati do imen nekašnega abstraktnega učinkovala. Prej smo gledali v nebu in privoščili blatu materije le  nejevoljen pogled, zdaj gledamo zemljo in verujemo v nebo po pričevanju, ki ga dobimo od nje, Vsaka od Filozofovih besed, ki nanje zdaj prisegajo že tudi svetniki in papeži, je obrnila podobo sveta. (...) Če ta knjiga postane ... če bi ta knjiga postala predmet svbodnega tolmačenja, bi prestopila še zadnjo mejo. (...) Smeh reši prostaka strahu pred hudičem, zakaj po praznovanju bebcev je tudi hudič ubog bebec, torej tak, ki ga je možno obvladati. Toda knjiga bi jih lahko naučila, da je osvoboditev od strahu pred hudičem prava modrost. (...) Iz te knjige bi se moglo roditi  novo in uničujoče hotenj po uničenju smrti s pomočjo osvoboditve od strahu, ki je morda najmodrejši in najblaghotnješi od vseh darov. Stoletja doktorji in očetje izločali dišeče esence svete učenosti, da bi spomočjo misli na vzvišeno odrešili bedo in skušnjavo nizkotnega. In ta knjiga, ki opravičuje komedijo in satiro in mim kot čudežno zdravilo, ki naj bi očiščevalo čustev s posnemanjem napak, pregreh, slabosti, bi navedla lažne modrijane, da bi poskušali  odrešiti ( z diaboličnim sprevračanjem)  vzvišeno s spreminjanjem nizkotnega.(...) Preprosti ne smejo govoriti. Ta knjiga bi opravičevala misel, da govorica preprostih v sebi nosi kakšno modrost. To je bilo treba preprečiti in to sem storil. Ti praviš, da sem hudič: ni res. Bil sem božja roka.  
Viljem: Božja roka ustvarja, ne skriva
Jorge: Obstajajo meje, čez katere ni dovoljeno iti. Bog je hotel, naj bo na nekaterih listinah napisano: hic sunt leons.
Viljem: Bog je ustvaril tudi pošasti, tudi tebe. In hoče, naj se govori o vsem.
Jorge: Zakaj pa je potlej dopustil, da se to besedilo izgubi v stoletjih in da se reši le en prepis, da ostane prepis tistega prepisa, ki je končal kdo ve kje. ..

V 13. stoletju se je stari pater jorge skliceval na boga, da je do  nekaterih listin treba treba preprečit dostop in nanje  napisat: hic sunt leons (tukaj se skrivajo zmaji/zveri). Ampak zanimivo, da so se zmaji tedaj skrivali v aristotelovi  poetiki kot temeljnem delu grške klasike, na katerem se je razcvetelo evropsko razsvetljensvo in pometlo s srednjeveško vraže/vernostjo. Dons bi zaščitniki moderne  vraže/vernosti  s takimi napisi na podlagi  avtoritete razuma pač želeli označiti  lisitine, ki bi nas utegnile okužit s  postmodernim  pojmom razsvetljenja. Vsaka doba ma pač  svoje  zmaje in svoje tragične junake, ki se z njimi bodejo. Je marx dobr napisal, da se zgodovina ponavlja, prvič se kaže kot tragedija, drugič pa kot farsa.  

Tko da ni panike. Nč ni zgubljenga/izrezanga/uničenga, kar je že kdaj obstajal. Vse se prikaže, ko varuhi resnice izgubijo svojo cenzorsko oblast.    

Sm zgoraj opisal postopek cenzuriranja resnice, ko je bla še v posesti njenih gospodarjev. Oni so imel res zarad te poseti nad resnico moč, hkrat pa tud odgovornost. Pater jorge kot od boga poobalščen in zato odgovoren varuh resnice v bistvu ne bi bil negativc, če se ne bi posluževal vseh sredstev (ubojev), da bi to resnico zaščitu pred plebesom, ki bi jo po njegovem prepričanju zihr zlorabu. Tolk še o ecotovi zgodbi o arhaični odgovornosti gosopodrjev resnice, ki pa v bistvu velja še zmerom, samo da je  modren človk sam postal gospodar resnice, do katere je zdaj sam tud enako  (ne)odgovorn. Ker bit gospodar resnice je odgovorn posu, ki ga marsikdo ne zmore, zato ker ma položaj  gospodarja  resnice in plebesa v isti osebi.

Kaj hočem povedat? Da si se doslej očitno poistovečal s statusom gospodarja/varuha  resnice in prav zard odgornega posvečanja temu stausu si postal zaupanja vreden in ugleden mož (sam praviš, da si materialno uspešen in tud tle gor uživaš kot posestnik resnice kar precejšnjo avtoriteto). Samo kaj zdej s  tem počet v času, ko plebesa ni več možno ločit gospodarjev resnice? Ko postneš cenzor samemu seb in ne drugim? Ko je vse razen čiste resnice tkorekoč primitivno in nevredno, da bi metal bisere svinjam? Ko se sam v seb znajdeš v shizofreni situaciji, ki je slabša od tiste, ki si jo je ustvru jorge, saj je kriminal, ki ga v imenu začitnika resnice zganjaš nad drugimi, mogoče zaustavt pa storilca kaznovat, krimanala pa, ki ga v imenu varovanja svetosti resnice delaš prot plebesu v vseb,   ni mogoče od zunaj  ustavit niti kaznovat?

Po moje je več poti, kako si ukint tako samocenzuro. Po eni si se že odpravu, ko si premagal elitistični odnos gospodarja resnice in jo tukaj na forumu  vrgel med plebes, da dela z njo kakor svinja z mehom. Tvoja resnica je s tem izgubila 'čistost', hkrat pa dobila  tisoč obrazov, od filozofsko/intelektualnih razlag in popačenj do čisto praktičnih terapetskih/svetovalnih učinkov. Po tem vzorcu  zdej moraš zadeve speljat v seb: nč ni tako enoznačno pa čisto v čustveni sferi ko te je lahko  v menatlni, je pa zato pestro in mnogotero do neobvladljivosti - tko kot je bil za jorgeta plebes.  

Jest zase morm rečt, da mam obraten problem. Jest  sem si za svetnika v sredo  postvau bolj posvetnega malika, s pomočjo katerga sem dost dobr pokril  pa zaščitu svoj plebejski/čustveni plan,  zdaj iščem formulo/obrazec, kako  vse skupaj pokrit na mentalnem planu, ne da bi hkrat zabredu v skušnjavo, da bi v  preveliki vnemi iskalca resnice ne delov prot plebesu v  seb kakšnega kriminala. Da bi se prot njemu zasčitu,  sem svoj čustveno eksluzivnost pa mentalne špekulcije tle gor v presojo dal in kljub temu,  da se pogosto  počutm kot bi bisere svinjam metal, mi strašno dobr sede,  če se na tak način tud losam obremenjenosti z varuštvom   emocionalno/intelektualnega   čistunstva