Sanjsko topologijo vesolja je skorajda sistematično obdelal in popisal alan asta v knjigi spomini z druge strani http://www.studentskazalozba.si/si/knjiga.asp?id_knjiga=409. Tudi tam je  tako kot pri tebi mogoče zasledit  zelo slikovito in fascinantno opisovanje nebesnih palnetov in pojavov, ki se tako kot pri tebi ne pokoravajo našim budnim predstavam o delovanju fizikalnih zakonov oz. se med sabo meša psihično in fizikalno (npr. občutje breztežnosti na planetu z očitno maso, saj ta  privlači metorite v obliki utrinkov). Asta je sanjal po neki nameri (v sanjah je raziskoval je človeško zgodovino tja do izvora človeštva -atlantide in v ta namen uporabljal tudi pripomočke: 'rastline moči', amulete... ), tako da tud tvoje slikovite sanje so morda le del neke tvoje namere, ki se je ne zavedaš in se bo ti morda razkrila s spontanim  ponavljanjem....

Občasno sanjam polet v vesolje. Včasih polet proti soncu. Super zadeve. Pr men so povezane z mojimi duhovnimi težnjami/namerami.

siaj wrote on 28.11.2007 at 09:54:37:

o siajčica
jaz pri prizemljitvi zavest osredotočam v telo in prikličem višji jaz, da pride v moje telo in se zlije z mojo auro.
polj itak.
prizemljitev je povezava telesa z zavestjo
ko ga povabiš - višji jaz, odpreš svoj sistem tudi ozaveščanju namena/ov.

potem, če upoštevamo, (po majevksem oraklju) da je en generalni "duhovni smisel" prinašanje nebes na zemljo, in da je vsak izmed nas ta steber,  ki naj prevaja luč, ljubezen med nebom in zemljo, je to ravno tako pri-zemlj-evanje  

tista povezava o duhovni moči in soncu je bila čisto intuitivna z moje strani

sonce se mi zdi tako ali tako močan pozitiven simbol

ti si še povedal še to o resnici in soncu, torej ...   verjetno ni kar tako. če sonce sanjaš

Pod enim kozolcem (ki mi je znan še iz otroštva) opazim enega znanca (iz otroštva, ki ga nisem srečal tudi iz otroštva), kako se igra s kačo. Pove mi, da ni strupena in da jo lahko primem, če si jo upam. Primem jo od zadaj za rep, ona pa se v hipu obrne in me šavsne v noht prstanca na levi roki (ki ga imam nekoliko poškodovanega in zato neočutljivega že od nesreče v otroštvu), vendar  tako, da se mi nič ne pozna. Ob tem pokaže velike bele strupnike, ki mi vzbudijo zanimanje, tako da se ponovno sklonim in jo skušam prijeti za vrat. Tokrat me uspe ugriznit v sredinec desne roke tako močno, da jo od prsta odtrgam šele po nekaj paničnih zamahljajih roke. Na prstu se mi poznata dve rdeči luknjici od ugriza, zato se odločim, da grem (za vsak slučaj) k zdravniku. Tam že zaključujejo smeno, tako da mi zdravnica pogleda prst kar na hodniku. Vpraša me, ali je bila kača, ki me je ugriznila,  strupena, pa ji povem, da nisem prepričan, vendar je bila zelo  podobna gadu. Posala je sestro po injekcijo protistrupa  in ko je ta pripravlja ampule me je zdravnica vprašala še, kako se je to zagodilo. Povedal se ji, da me je k temu, da bi se dotaknil kače, napeljal zananec, ki se je igral s kačo in da mi je zagotovil, da ni strupena. Potem pa je sestra opozorila zdravnico, da ker ni bila nesreča ampak ker  je šlo za igro, sem sam odgovoren za ugriz, zato mi zavarovalnica ne krije stroške zdravljenja. Injekcija naj bi tako stala nekaj tisoč sit (?) in ko sem začel iz žepa panično  vlečt everske kovance sem ugotovil, da jih nimam dovolj.  Začel sem se zgovarjat, da bom skočil na bankomat, ona pa je rekla, da me nima časa čakat in da če nimam denarja pač ne morem dobit injekcije. Sem čist znoru, češ da jebeš tak zdravsteven sitem, ki bi me pustu crknit, če ne bi imel dnarja, da bi dobu protistrup, čeprav plačujem stotine everov za zdravstveno  zavarovanje vsak mesec. Potem me je sestra mirila, češ da bo napisala, da je  šlo za nesrečo in ne za lastno odgovrnost in da mi na tak način lahko dajo cepivo brezplačno. Jest pa njima nazaj, da jebeš tak sistem, da ga moraš goljufat, da ne crkneš če si ti kaj zgodi in da rajš crknem kot pa se pustim na tak način poniževat. Šel sem ven in v avtu opazil, da sem na hodniku ambulante pozabil bundo. Ko sem jo šel iskat sem na hodniku srečal sestro, ki se je delala kot da me ne pozna, tko da jo kljub bojazni, da bom morda res crknu, če se ponižam pred njo (njej itak dol visi zame) in pustim cepit  tudi sam nisem ogovoril. Doma me je pričakal otrok v posteljici, nemudoma sem ga vzel ven in ga panično začel postavljat na noge, da bi ga naučil vsaj hodit, preden (morda) crknem. Pri tem početju me dejansko me začne nekaj močno tiščat v glavi, a ne uspem ločit  ali mi možgane stiska strah pred morebitno strupenostjo kače ali dejanski učinek strupa.... in  te moraste situacije me odreši dejstvo, da se zbudim.

Sanjat kačo, kačji pik ipd.  ima zihr močno simboliko, tko da bi te sanje morda boljš uvrstit v topik arhetipske sanje', vendar slutim, kaj bi jih lahko stimuliralo, zato naj ostanejo kar tukaj med fizično pogojenimi sanjami. Včeraj sem namreč pozno popoldne in zvečer prebiral topik na temo prometejovo darilo človeštvu http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1199276871 , posebej alojzova pisma na njegovis spletni strani http://www.prometejevodarilo.com . Zadeva je bila očitno zelo sugestivna (mitološka tematika, številne na roko narisane skice, formule, politični programi...), tako da je pri polni zavesti očitno nisem uspel 'prebavit' (čeprav sem skušal lastno interptretacijo povzet že včeraj na topiku http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1199276871/285), in sem jo očitno odnesel s sabo v posteljo, kjer se je sanjah simbolično razreševala na opisan način. V nadaljno interpretacijo sanj se ne bi spuščal, zanimivo pa mi je, da sem bil v sanjah postavljen v situacijo brezpogojnega zaupanja (prebujeno infantilno otroško zaupanje v znanca iz otroštva),  skušnjave (otroška zvedavost) in  še vedno otročjega reagiranja na zavračanje sistema, ki bi moral obvarovat pred morebitnimi negativnimi posledicami lastne  (otročje) zvedavosti, pa me ne, ker zahteva, da kot odrasel prevzamem odgovornost za posledice (otročje) zvedavosti ...        

Čakam na avtubus na postaji v nekdanjem domčem kraju. Ko hočem vstopiti, me znanec iz otroštva (isti kot v prejšnjih sanjah!) ponudi prevoz z zračno blazino. Se vležem na popolnoma običajno blazino za napihnit, ki začuda drsi po cesti brez trenja na nekakšnem zračnem žepu (podobno kot hovercraft). Vsake toliko časa se odženem z rokami od tal (kot z vesli) in brez posebnega truda slediva avtobusu. V bistvu sledim, ker znanca, ki me je povabil, ne zaznam več ob sebi na blazini.  Posebej uživam v vožnjah po klancu nazdol, kjer uidem avtobusu, ki me prehiteva v klance navzor. Med vožnjo se začne  temniti  in ker sem brez luči in ker me začne skrbeti, da me bo kakšno vozilo pregazilo, zavijem s ceste na travnik, kjer pa blazina ne 'teče', saj očitno potrebuje gladko podlago. Pešačim do bližnje reke, ki teče vzporedno s cesto, in  po koncu nekih brzic sprobam, če bi šlo po reki. Roke sedaj dobesedno uprabljam kot vesla, ko se iz vode prikažejo hrbti velikih črnih rib,  podobnih delfinom. Me zaskrbi, če niso kašne rečne izvedbe morskih psov, zato si skor ne upam dati rok v vodo. Ko me nekaj ugrizne od zadaj za noge jo hitro  zbrišem na breg, kjer opazim, da se  je voda začela umikat. Na suhem travantem dnu reke (ali usahlega  jezera za jezom) zagledam  dva precej shirana in premočena dokaj velika črna psa, ki  otresata premočen kožuh in se sploh obnašata preplašeno  kot ribi na suhem... V sanjah se začnem spraševat, po kaj sem se sploh odpravil na pot. Začne se mi dozevat, da sem šel na nek zmenek, zdaj sem le s težka ugibal s kom in kje sem zmenjen. Začnem preklinjat, kaj nisem šel raje z avtobusom, bi vsaj vedel kam (h komu) sem namenjen, tako pa sem zdaj prisiljen delat listo vseh znancev iz tistegaga kraja in ugibat, h komu bi bil sploh bil  lahko namejen, da me je najprej kar samo neslo, zdaj pa sem od šoka na poti pozabil, kaj (kdo) je spoh cilj mojega  potovanja....